Biblical Proper Names. Phonetics, etymology, translation and transliteration.
Avtor:
Jože Krašovec
Leto:
2007
V knjigi objavljena študija, ki sodi na ožje področje biblične in klasične filologije, je prva monografska obdelava fonetičnega razmerja med semitskimi, grškimi in latinskimi jezikovnimi strukturami in predstavlja temeljni priročnik za študij razvoja svetopisemskih lastnih imen v okviru evropskih jezikov. Pomembna je za jezikoslovce na splošno, specialiste in študente, predvsem pa za prevajalce Svetega pisma doma in po svetu, saj je znano, da je standardizacija oblik svetopisemskih imen največji izziv v vsakem prevodu Svetega pisma.
Svetopisemska krajevna in osebna imena so najočitnejša jezikovna in kulturna pričevanja o tem, da je Sveto pismo kmalu postalo glavni vir evropske civilizacije in pozneje svetovnih kultur. Z ustnim in pisnim prenašanjem svetopisemskih besedil sta se hranili živo versko in kulturno izročilo in v širokem kulturnem okolju so se svetopisemska lastna imena izročala iz roda v rod v prevodih Svetega pisma, v ljudskih literarnih stvaritvah, v najvišjih standardih narodnega slovstva in v jezikovnih študijah o fonologiji, morfologiji, skladnji in semantiki. Tako so se svetopisemske oblike lastnih imen ne le ohranile, temveč so postale glavni vir nadaljnjega razvoja v procesu preoblikovanja fonetičnih in semantičnih potez v skladu s preoblikovalnimi pravili med hebrejskim, aramejskim, grškim, latinskim in drugimi evropskimi jeziki.
Vsaka študija oblik svetopisemskih imen zato predstavlja pomemben, čeprav zanemarjen del raziskovanja v zgodovino jezikov v stekanju skupne evropske kulture. Vsaka študija o zgodovini oblik svetopisemskih imen je zato tudi velik metodološki izziv. Pričakujemo lahko bogato žetev jezikovnih podatkov samo na podlagi izredno popolne dokumentacije sistematično zbranih dokazov o razvoju oblik glede nenehne medsebojne odvisnosti znotraj skupne evropske jezikovne in kulturne dediščine. Cilj pričujoče študije je razkriti različnost načinov, kako so se svetopisemska lastna imena pojavljala v vseh pomembnejših evropskih prevodih Svetega pisma od antike do danes, da bi pokazali tako stopnjo inovacije kot odvisnost prevodov od zgodnejših ključnih prevodov. V zgodovini slovenskih prevodov Svetega pisma je stopnja odvisnosti Dalmatinove in Lutrove Biblije silno zanimiva. Toda vsako upanje na zanesljiv sklep sproži skrbno raziskavo na podlagi sistematičnega pregleda transkripcijskih in prevodnih oblik svetopisemskih lastnih imen skoz vso zgodovino. Eden izmed dolgoročnih ciljev pričujoče študije pa je tudi zgodovinski slovar oblik svetopisemskih imen na podlagi evropskih prevodov Svetega pisma.
Prevodi Svetega pisma so bili izbrani za vključitev na podlagi svojega relativnega pomena v širšem okviru zgodovine in razvoja prevodov Svetega pisma. Glavni antični prevodi so največjega pomena. Omeniti velja, da so fonetične oblike svetopisemskih imen v krščanskih prevodih, v nasprotju z judovskimi, pogosteje odvisne od izročil grške Septuaginte in latinske Vulgate kakor od hebrejskega besedila. Na današnje oblike svetopisemskih imen so vplivale fonetične spremembe, ki sta jih zahtevala prenos in transliteracija iz hebrejščine in aramejščine v grščino in latinščino, in prav iz teh virov so si drugi poznejši izposojali in vključevali spremembe. Prek prevodov Svetega pisma v grščino, latinščino in druge antične jezike so mnoga svetopisemska imena prešla v splošno rabo.
Besedilo teče vzporedno v angleškem in slovenskem jeziku.
-
Avtor
-
Sozaložnika:
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Založba ZRC
-
Izdajatelj
-
ISBN
978-961-254-041-8 (ZRC SAZU)
978-961-6242.82-0 (SAZU)
-
Leto
2007
Jezik(i)
-
Specifikacija
mehka vezava 16,5 × 23 cm 263 strani
-
E-objave
-
Stalna povezava