Monografija Iz kaosa kozmos in prvi dve knjigi iz zbirke Poezija konteksta so posvečene pesnjenju v okviru slovenskega odporniškega gibanja in z njim povezane revolucije v drugi svetovni vojni 1941–1945. Drugi dve zajemata pesnjenje slovenskih prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko v drugi svetovni vojni od 1941 do 1945 in pesnjenje Slovencev od italijanske zasedbe slovenskega ozemlja po rapalski pogodbi leta 1920 in slovenskih mobilizirancev v italijansko vojsko v drugi svetovni vojni 1941–1943.Tukajšnja peta knjiga obravnava pesnjenje v okviru različnih skupin, ki se niso strinjale z Osvobodilno fronto in so delovale mimo nje ali proti njej. Uvodoma nakazuje stičišča med obema medvojnima taboroma. Navedeni primeri snovnega prevzemanja so kljub deklarativnemu raz-ločevanju in najhujšemu nasprotovanju njihovih nosilcev dokaz, da so bile vojna resničnost in usode posameznikov v njej veliko bolj življenjsko prepletene in povezane, kot se to dá dojeti iz dnevnih parol in enostranskih izjav.

Nagovarjajoče vrste domobranskega pesnjenja so zrcalni odgovor partizanskemu. V izrednih vojnih razmerah ima budnica predvsem propagandno funkcijo. Iz enakih vzrokov so nastajale ironične himne in satirične pesmi po vzoru folklornih pesmi, parodijam je služila slovenska klasična literarna tradicija.

Iz motivike domobranskega pesnjenja so javnosti prvič na splošno predstavljeni motivi boja, misli in smrti, od karakterističnih avtorjev pa dokaj epsko nadarjeni Vinko Žitnik kot najbolj prepričan domobranski pesnik, Vid Ambrožič, ki ni varčeval s sočutjem in kritiko ne na levo ne na desno, ter Tine Debeljak, ki je v Véliki črni maši za pobite Slovence (Buenos Aires 1949) najgloblje dojel tragiko slovenskega razkola v pravkar končani vojni. Za partizansko publicistiko je Krst pri Savici ""plemenita pesem"", v kateri se klic k uporu konča z resignacijo. Domobranska publicistika doživlja Krst pri Savici kot apologijo krščanske vere.

Primerjava karakteristične motivike (maščevanje, kri, sprava) z obeh strani najbolj avtentično prikazuje idejni spopad dveh ideologij, ki sta sprožili državljansko vojno. Janez Kolenc jo je na svoji koži usodno doživljal, kot priča zadnji del Bratomorna vojna v slovenski literaturi. Vladimir Kavčič je eden najzgodnejših avtorjev, ki se je bil z njo pripravljen spoprijeti in je z njo prežeta večina njegove literature.