Osrednji predmet opazovanja v knjigi Stalne besedne zveze v slovenščini – korpusni pristop so leksikalne enote, ki so praviloma sestavljene iz več kot ene besede, poseben poudarek pa je namenjen njihovi umestitvi v sodobni slovenski leksikalni fond na podlagi empirične analize jezikovnih podatkov, pridobljenih iz slovenskih referenčnih elektronskih besedilnih korpusov FIDA in FidaPLUS. Omenjeni pristop opazuje jezik izključno na podlagi realnih besedil, ki tvorijo diskurzni univerzum, in so zajeta v konkretni besedilni korpus. Pristop k leksikalnemu opisu slovenskega jezika na tej podlagi ponuja v slovenističnem jezikoslovju novo opazovalno izhodišče tako glede kakovosti in količine jezikovnih podatkov kot tudi glede metodologije jezikoslovne analize. Bistvena posledica takega pristopa se kaže v brisanju mej med eno- in večbesednimi leksikalnimi enotami ter v razširitvi frazeološke problematike ne samo na raven leksikologije pač pa tudi skladnje in besediloslovja.

Poleg pregleda tradicionalnih pristopov v preučevanju besednozvezne problematike v slovenščini ter primerjave s korpusnimi študijami besedne povezovalnosti, ki so v svetu vse bolj aktualne, njihova aplikacija na slovarske projekte pa je domala neizogibna, prinaša delo v slovenski prostor nove postopke za prepoznavanje večbesednih leksikalnih enot in predlaga možnosti za njihovo ločevanje oz. tipologijo. Identifikacija posameznih tipov večbesednih leksikalnih enot, kot so kolokacije, stalne besedne zveze – zlasti v odnosu do prostih besednih zvez, frazeoloških enot in idiomov, daje tudi neposredne rešitve za obravnavanje te problematike v slovarjih.

Čeprav je korpusno jezikoslovje v svetu aktualno že vsaj 25 let in se postopoma uveljavlja tudi v slovenistiko, predstavlja monografija enega prvih poskusov analize slovenskega leksikalnega gradiva, kar omogoča tudi povratne informacije v zvezi z uporabnostjo in razvojem računalniških orodij za analizo korpusov.

Ker delo temelji na aktualnih jezikovnih podatkih, podaja tudi najnovejše stanje glede večbesedne slovenske leksike, zlasti v smislu dejanskih sestavin, variantnosti, pretvorbenih možnosti in kreativne jezikovne rabe.

V tem smislu je znanstvena monografija zanimiva za jezikoslovce (učitelje in študente), ki jih zanima slovenski leksikalni fond kot tisti segmenta jezika, ki ga ni mogoče jasno in dokončno razmejiti na skladenjska pravila v okviru slovnice na eni in na semantične vsebine v okviru leksikona na drugi strani, za leksikografe, ki jih zanima tako izrazna podoba slovenske večbesedne leksike kot tudi z njo neposredno povezana pomen in raba, za korpusne jezikoslovce, ki jih zanimajo predvsem tisti jezikovni podatki, ki oblikujejo leksikalni potencial jezika in nenazadnje za jezikovne tehnologe in računalničarje, ki se ukvarjajo z razvojem orodij za analizo korpusov slovenskega jezika.

Uveljavljanje korpusne metodologije na področje slovenske leksikalne problematike zadeva tudi problem slovenske terminologije, ki je izpeljan načrtno: sledi v slovenskem prostoru že uveljavljeni terminologiji in jo hkrati nadgrajuje z novimi izrazi.