Knjiga obravnava navedene pojme ne le kot retorične figure in literarne žanre, temveč kot tekstne strategije, ki implicirajo določeno izkustvo umetnosti in sveta. Zgodovinski prerez problematike sega do zgodnjekrščanskega in srednjeveškega pojmovanja; v nekaterih pogledih sodobnih poststrukturalističnih teoretikov, ki prenavljajo poglede na alegorijo, je mogoče zaznati presenetljive podobnosti s starimi uvidi. Posebno poglavje primerjalno analizira Dantejevo Božansko komedijo in Prešernov Krst pri Savici glede na razmerje med simbolom in alegorijo ter glede na njuno žanrsko problematiko. Sklepno poglavje poveže predhodne ugotovitve in nakaže, kako bi jih bilo možno metodološko uporabiti pri analizi sodobnih literarnih besedil.

Zgodovinski in teoretski pojav, ki ga pričujoča knjiga tako na ravni teorije kot na ravni umetniške produkcije poimenuje »renesansa alegorije v 20. stoletju«, se je razvijal vzporedno z obravnavami umetnosti, ki so se razbohotile v času po zatonu novega kritištva v ZDA ter ob koncu »zlate dobe strukturalizma« v Evropi. Vendar pojav ne zadeva samo alegorije, ampak tudi z njo vseskozi povezana pojma simbol in fragment. Raziskava tega področja je postavila razmerja med omenjenimi pojmi v novo luč. Pokazala je, da tu ne gre samo za vprašanje retoričnih figur niti za udejanjanja različnih razmerij med motivom in temo literarnega dela. Problematiko je treba razumeti širše, in sicer kot način izkušanja sveta, kot napetost med spoznavno, estetsko in etično razsežnostjo literarnega dela. Glede na to so alegorija in z njo povezana pojma mišljeni kot konceptualni pripomočki spoznavanja, interpretiranja in vrednotenja literature, ali drugače, delo je zasnovano kot predstopnja oblikovanja metodološkega orodja za kritično dojemanje besedne umetnosti.

Da bi pojasnili temeljni premik, ki zadeva zgodovinski razvoj odnosov med časom in teksti, je bilo potrebno poseči daleč v zgodovino rabe omenjenih pojmov, celo v pozno antiko in srednji vek, ter opozoriti na nekatere značilne vrzeli v njihovi rabi in obravnavi. Z današnje perspektive je v njih mogoče videti daljno slutnjo romantičnega, vrednostno zaznamovanega razmerja med simbolom in alegorijo ter razvrednotenje alegorije v prid simbola – ta je v romantiki in še dolgo po tem veljal za najboljši oz. edini način umetniške reprezentacije –, a hkrati tudi prefiguracijo postmodernega obrata v sodobni umetniški produkciji, kjer je opaziti živahno renesanso alegoričnih postopkov in vzporedno z njimi tudi porajanje reinterpretacij alegorije. Delo pokaže, da alegorija, ki je od nekdaj delovala kot posredovalka sporočil o resnicah, drugačnih od tiste, ki se zdi dojemljiva na prvi pogled, praviloma implicira več pojmov – alegorijo kot retorično figuro v smislu »reči eno, misliti drugo«, alegorijo kot tekstno strategijo v smislu znotrajbesedilnega komentarja in alegorijo kot določeno naravnanost do sveta –, hkrati pa opozarja, da celo nekateri modernistično naravnani kritiki niso podvomili o samoumevnosti simboličnega načina. Tako so tudi fenomen literarnega fragmenta razlagali simbolično (organicistično) in ne alegorično (antiorganicistično).

Knjiga med drugim – sklicujoč se na vrsto teoretskih besedil (H. de Lubac, F. Schlegel, W. Benjamin, P. de Man, J. Fineman itn.) – na primeru Božanske komedije in Krsta pri Savici opozori na problem fragmenta kot tekstne strategije in žanra, ki že v svoji romantični različici vsebuje zametke premika od estetske k etični razsežnosti umetnosti in s tem k njuni novi žanrski opredelitvi. Pri tem je treba opozoriti, da etična razsežnost ni razumljena zgolj v smislu sklicevanja na zunajtekstno realnost, pač pa kot nekaj, kar to realnost sicer zadeva, a je hkrati tudi najbolj znotrajtekstno. To gibljivost in s tem tudi premeščanje meja med znotrajjezikovno in zunajjezikovno realnostjo omogoča alegorija.