Knjiga prikazuje, kako se je pod vplivom recepcije razvijalo dedno pravo na slovenskem ozemlju in kakšen je bil njen značaj v primerjavi z razvojem na širšem teritoriju. Delo uvodoma predstavlja pojem in temeljne poteze recepcije kot splošno evropskega pojava, nato pa njene značilnosti zoži najprej na območje habsburških dednih dežel in dalje na slovensko ozemlje. Po enakem sistemu sledi oris razvoja dednega prava s poudarkom na vprašanju recepcije. Delo zajema tako oporočno kot neoporočno dedovanje, osredotoča pa se na višje sloje prebivalstva, to je na plemstvo in meščanstvo.

Dedovanje je bilo tudi v preteklosti izjemno pomemben institut, saj se s prehodom premoženjskih pravic z zapustnika na dediča praviloma prenašata družbeni položaj in moč, ki ju premoženje dejansko zagotavlja. Zato je problematika že po sami naravi precej konfliktna in s historičnega vidika izredno zanimiva. Knjiga osvetljuje do sedaj neobdelano vprašanje, kako se je pod vplivom recepcije razvijalo dedno pravo na slovenskem ozemlju od 12. do prve polovice 18. stoletja in kakšen je bil njen značaj v primerjavi z razvojem na širšem teritoriju. S tega vidika skuša umestiti evolucijo dednega prava na Slovenskem v širši, evropski kontekst.

Delo uvodoma predstavlja pojem in temeljne poteze recepcije kot splošno evropskega pojava, nato pa njene značilnosti zoži najprej na območje habsburških dednih dežel in dalje na slovensko ozemlje. Po enakem sistemu sledi oris razvoja dednega prava s poudarkom na vprašanju recepcije. Delo zajema tako oporočno kot neoporočno dedovanje, osredotoča pa se na višje sloje prebivalstva, to je na plemstvo in meščanstvo.

Za dedno pravo pri plemstvu v srednjem veku delo analizira sicer skope pravne norme ter izbrano listinsko gradivo. Določena pravila, ki so se za plemstvo ustalila v srednjem veku, se niso bistveno spreminjala tudi v velikem delu novega veka. Za meščanstvo v srednjem in v začetku novega veka pa se knjiga osredotoča predvsem na dednopravna določila mestnih statutov ter na oporočne listine. Tu glede na različen civilizacijski okvir ločeno obravnava razvoj dednega prava v primorskih in v celinskih mestih. Med normami primorskih mest v ospredje raziskave postavlja Piranski in Koprski statut, med normami celinskih mest pa Ptujski statut. Piranski in Ptujski statut sta še posebej dragocena vira, saj je v časovnem zaporedju nastalo več njunih zapisov, tako da knjiga sledi razvoju njunih posameznih določil. Recepcijo dednega prava v novem veku pa poleg že omenjenih statutov osvetljuje tudi s pomočjo Laybasserjeve rokopisne zbirke, na podlagi katere skuša med drugim ugotoviti, kakšne dednopravne določbe so v 17. stoletju veljale v Ljubljani in s tem tudi na Kranjskem. V tem sklopu se delo zgolj informativno dotakne tudi vprašanja dedovanja zajmov, ki pa zaradi same narave odnosov niso nudili ugodne osnove za recepcijo.

V drugem delu knjiga obravnava intestatni dedni red vladarja Karla VI. za Avstrijo pod Anižo iz leta 1720. Red je bil podlaga za dedne rede posameznih notranjeavstrijskih dežel, ki so izšli v naslednjih desetletjih in se od omenjenega reda skorajda niso razlikovali. Nastal je kot rezultat dolgotrajnega prizadevanja za teritorialno in vsebinsko poenotenje prava ter predstavlja vrhunec recepcije na področju neoporočnega dedovanja. Ker gre torej za izjemno pomemben predpis, ki kaže sintezo nazorov glede intestatnega dedovanja v obdobju pred velikimi kodifikacijami civilnega prava, je predstavljen v obliki edicije vira. Poleg reprodukcije originala, knjiga vsebuje še njegov prepis v latinico in prevod, osnovna pozornost pa je usmerjena v analizo njegovih določil.

Delo je nastalo kot skrajšana in nekoliko prirejena doktorska disertacija. Pisano je v jasnem in razumljivem slogu, namenjeno pa ni samo pravnim zgodovinarjem, ampak vsem, ki pri svojem poklicnem ali ljubiteljskem delu črpajo znanje iz bogate zakladnice naše preteklosti.