Kot tradicionalno agrarni narod smo Slovenci že stoletja zavezani trajnostnemu razvoju. Ideja trajnosti izvira iz spoznanja preživetvene nujnosti: kaj moremo in kaj smemo, ne da bi porušili ravnotežje v naravi in družbeni skupnosti – in med obema.

Avtorica želi prikazati bralcu težnje posameznikov k vseživljenjskemu učenju, odgovornosti do soljudi, narave in razvoja. Preučevala je majhne skupine, namenjene neformalnemu osebnemu in hkrati skupnostnemu učenju: študijske krožke.

V knjigi razčlenjuje spoznanje, da lahko pričakujemo trajnostni razvoj podeželja le ob večji sinergiji med tremi ravnmi nosilcev razvoja: državo in strokovnjaki, lastniki gozdov in njihovimi uporabniki ter vmesno sfero lokalnih skupnosti, civilnih združenj in javnih ustanov, ki želijo uveljaviti pozitiven odnos do gozda.

Delo je namenjeno šolnikom (posebej na področju vseživljenjskega učenja), v enaki meri pa tudi gozdarjem, ki iščejo razumevanje trajnostnega gospodarjenja z gozdom, ki bi preseglo tradicionalne oblike agrarne družbe, in nenazadnje vsem, ki jih zanimajo vprašanja našega odnosa do narave in posebej do gozda.