Galileovo delo Dialog o dveh glavnih sistemih sveta, ptolemajskem in kopernikanskem iz leta 1632, »kopernikanski manifest« in eno najslavnejših del iz zgodovine znanosti, je pomemben mejnik v zgodovini človeške misli. V njem trije sogovorniki, pronicljivi Salviati, pošteni Sagredo in preprosti aristotelik Simplicij v štiridnevnem pogovoru razpravljajo o obeh sistemih sveta ter pretresajo njune prednosti in slabosti. Galileo v Dialogu obravnava tri glavne teme. Najprej skuša pokazati, da na Zemlji izvedljivi poskusi ne morejo pokazati niti njene negibnosti niti njenega gibanja. Nato preučuje nebesne pojave (Sončeve pege, gore na Luni …), da bi utrdil »kopernikansko hipotezo«. In nazadnje predlaga »duhovito domislico« o plimovanju morja, ki ga je mogoče pojasniti, samo če dopustimo, da se Zemlja giblje.

V posebnem zvezku, ki spremlja prevod, sta združeni obširna in poglobljena študija Matjaža Vesela, v kateri avtor podrobno analizira razvoj Galileove misli, ki je vodila k nastanku Dialoga, od prvih astronomskih opazovanj z njegovo izboljšavo že prej odkritega pripomočka – teleskopa, prek spisa Zvezdni glasnik pa vse do bolj ali manj izrecnega zagovarjanja heliocentričnega sistema, ki pride do izraza v Dialogu, ter izčrpne opombe in komentarji k prevodu, ki bistveno olajšajo branje in razumevanje tega zgodovinsko odmaknjenega besedila.