Monografija je posvečena opusu akademika dr. Nika Kureta, ki je bil v slovenski etnologiji in folkloristiki druge polovice 20. stoletja ena osrednjih osebnosti in raziskovalec, brez katerega bi bile etnološke in folkloristične raziskave osiromašene za marsikatero dognanje. V knjigi se prepletajo tri ravni ali trije pogledi: najprej gre za osebno – značajsko in biografsko raven, nato za njene poti v primežu časov, krajev, političnih, nazorskih oz. družbenih in zgodovinskih razmer, in naposled za presojo Kuretove znanstvene in strokovne dediščine v okviru razmer, v katerih je bil dejaven, še posebno pa tistih presežkov, ki njegovo izročilo ohranjajo sveže in aktualno v delu njegovih naslednikov. Ti se seveda danes drugače in – zaradi pahljače novih uvidov in spoznanj – tudi kritično ozirajo na njegova, a se hkrati vedno znova spogledujejo z njimi; zrcalijo hkrati prelome in kontinuitete v znanstvenih tradicijah, dialogi med njimi pa so za humanistično znanje še posebej značilni in tudi dragoceni.

V posamičnih poglavjih in v knjigi kot celoti se prepletajo tri ravni ali perspektive. Najprej gre za osebno – značajsko in biografsko raven, nato za njene poti v primežu časov, krajev, političnih, nazorskih, skratka družbenih in zgodovinskih razmer, in naposled za presojo Kuretove znanstvene in strokovne dediščine v okviru razmer, v katerih je bil dejaven, še posebno pa tistih presežkov, ki njegovo izročilo ohranjajo sveže in aktualno v delu njegovih naslednikov. Ti se seveda danes drugače in – zaradi pahljače novih uvidov in spoznanj – tudi kritično ozirajo na njegova, a se hkrati vedno znova spogledujejo z njimi; zrcalijo hkrati prelome in kontinuitete v znanstvenih tradicijah, dialogi med njimi pa so za humanistično znanje še posebej značilni in tudi dragoceni.

Knjigo sestavljajo tri obsežnejši razdelki. V prvem delu (O Niku Kuretu) je akademik Kuret predstavljen kot osebnost, znanstvenik in široko kulturno angažiran posameznik. Pogledi nanj so ubesedeni z različnih perspektiv – od povsem osebne, družinske do akademsko spoštljive; osvetljujejo Kuretove strokovne začetke in njegove etnološke/folkloristične nazore, angažirane raziskovalne poti na Koroško, pionirstvo pri tlakovanju in osmišljanju vizualnih raziskav. Ponatisnjen je pogovor z dr. Kuretom, v katerem sam zarisuje in poudarja nekatere, zanj temeljne in pomembne odločitve in spoznanja.

V drugem delu (Transformacija tradicije v prazničnem in obrednem) avtorice in avtorji kritično spoštljivo do Kuretovega raziskovanja družbenih in duhovnih prvin nadaljujejo z raziskavami tem, ki se jim je najintenzivneje posvečal. Pogosto začenjajo tam, kjer se je sam ustavil, videl izzive za naprej, vendar se jim ni utegnil posvetiti in jih je prepustil mlajšim, ki njegove dosežke interpretirajo v različni globini in razsežnostih, so pa opazneje pozorni na tančine družbenih kontekstov transformacije ljudske kulture in tradicije. Pritrjujejo svežini njegovih zamisli, ko jih nadgrajujejo, zlasti pri obravnavi sodobnih kulturnih procesov, ki pa zahtevajo tudi drugačen znanstveni instrumentarij, kar odmeva tudi v drugačnih diskurzivnih formah.

Med oba dela je kot most postavljena bibliografija Kuretovih objav. Kakor nobena tudi ta bibliografija ni popolna, vendar je kljub vrzelim doslej najizčrpnejša bibliografska evidenca njegovih znanstvenih, strokovnih in poljudnih del. Izraža širino in obseg Kuretovega dela, kronološko urejena pa neposredno dokumentira valovanje njegovih interesov skoz čas.