Knjiga prinaša pripovedi pripovedovalca Antona Dremlja – Resnika iz Petrušnje vasi na Dolenjskem, ki ga je akad. Milko Matičetov označil kot najboljšega ljudskega pripovedovalca, kar jih je med terenskim delom po različnih slovenskih pokrajinah srečal pred svojim raziskovanjem Rezije. Je prva v nizu monografskih predstavitev slovenskih folklornih pripovedovalcev v knjižni zbirki »Slovenski pravljičarji«. Gradivo je žanrsko raznovrstno: zajema kratke šaljive povedke, legende in zgodovinske povedke ter anekdote, epsko bogato razvite živalske in čudežne pravljice. Gradivo uvaja obsežna spremna študija Anje Štefan (O pripovedovalcu, zbiranju in objavi njegovih pripovedi). Pripovedi so za objavo zapisane v dosledno poenostavljenem dialektološkem sistemu dolenjščine, kar omogoča večjo berljivost besedila.

Resnik kot pripovedovalec spretno obvladuje tako same poteke zgodb kot njihovo izrazno podobo: njegov pripovedni način odlikujejo bogato besedišče, spretna uporaba premega govora, skladenjska okretnost pri gradnji besedila in zvočna učinkovitost povedanega.

Pripovedi so za objavo zapisane v dosledno poenostavljenem dialektološkem sistemu dolenjščine, kar omogoča večjo berljivost besedila. Objavo celotnega ohranjenega repertoarja spremljajo predstavitev pripovedovalca, predstavitev pripovednega konteksta, predstavitev načina terenskega dela, komentarji še živečih poslušalcev, fonološki opis govora in predstavitev načina transkribiranja. Gradivu sledijo strokovne opombe k posameznim pripovedim. Besedilo spremlja slikovno gradivo iz arhiva ISN, iz arhiva Milka Matičetovega, iz arhiva družine Dremelj in današnji posnetki s terena.

Matičetov je Antona Dremlja – Resnika odkril leta 1950. Do leta 1959 je zapisal in posnel 63 njegovih pripovedi. Novejše izdaje slovenskih folklornih pripovedi kažejo, da pripovedovalcev Resnikovega dometa danes na terenu najbrž ni več. Gre torej za redko in visoko kvalitetno gradivo, ki je za slovensko narodopisje trajnega pomena. Strokovni javnosti omogoča vpogled v kvalitete najžlahtnejšega ljudskega pripovedništva, današnjim pripovedovalcem (knjižničarjem, učiteljem, vzgojiteljem, muzealcem itd.) lahko služi kot prepotrebno študijsko gradivo, ljubiteljem pravljice kot dovolj redko branje, prebivalcem Dolenjske kot vir za prepoznavanje lastnih korenin. Delo omogoča primerjalni študij ljudskega pripovedništva in pomeni obogatitev mednarodnega tipnega indeksa pravljic in povedk (ATU) s podatki za slovenski prostor.