Zgodovinski pogled na epidemije in zdravstvo

Ko je marca 2020 izbruhnila pandemija kovida, se je za zgodovinarko dr. Katarino Keber (Zgodovinski inštitut Milka Kosa), ki se je raziskovalno ukvarjala s špansko gripo, po lastnih besedah zgodil strašljiv preobrat: njeno raziskovalno področje se je čez noč prestavilo v resničnost. »Epidemije so ena od stalnic v človeški zgodovini,« začenja Predgovor v monografijo z naslovom Epidemije in zdravstvo. Zgodovinski pogled, ki je pravkar izšla pri Založbi ZRC in katere urednica je bila. Knjiga prinaša 13 prispevkov 14 različnih avtorjev, zgodovinarjev in zgodovinark ter ene umetnostne zgodovinarke, ki obravnavajo »različne vidike epidemij, nalezljivih bolezni in razvoj zdravstva v obdobjih med srednjim vekom in 20. stoletjem na območju današnje Slovenije in v delu Hrvaške«. Morda nam bo zaradi skupne izkušnje pandemije, ki se, kot svarijo znanstveniki, v taki ali drugačni obliki utegne še vrniti, branje njihovih prispevkov lahko v poduk, kako se boja proti širjenju bolezni v prihodnosti lotevati – in kako nikakor ne. Rdeča nit, ki se vleče skozi vso monografijo in povezuje večino sicer raznorodnih prispevkov, je namreč stkana iz solidarnosti in človečnosti. Opozarja na to, kako je vzrok marsikatere bolezni revščina in slabši ekonomski položaj ter kako so določene kategorije prebivalstva zaradi gmotne nepreskrbljenosti boleznim bolj izpostavljane ali jo v boju z njimi prej skupijo (v monografiji so predstavljene študije primerov širjenja pelagre na Primorskem – bolezni, ki jo povzroča enolična prehrana, in starostne podhranjenosti med prvo svetovno vojno v Pulju, ko je zaradi tega umrlo ogromno starostnikov). Vse to poudarja pomen sistemske skrbi za obolele in učinkovite preventive, kar je bilo že eno od glavnih spoznanj nedavne pandemije in kar bi lahko povzeli z dvema besedama: javno zdravstvo.

Prvi prispevek izpod peresa dr. Mihe Kosija (Zgodovinski inštitut Milka Kosa) predstavlja špitale, ki so na Slovenskem delovali v srednjem veku in se jih ne da odpraviti zgolj z izrazom »bolnišnice«, saj so bili več in hkrati manj kot to. »Vsem špitalom je skupno predvsem to, da so bili multifunkcionalni, namenjeni oskrbi različnih ranljivih skupin: revnih, bolnih, ostarelih, brezdomcev, sirot in najdenčkov, nosečnic, vdov, duševno bolnih, romarjev in drugih popotnikov,« piše avtor, ki poudarja, da je »v prvi vrsti šlo za karitativne ustanove najširšega spektra«. Ena prvih oblik organizirane pomoči obolelim, znana že iz antike, so bili sicer leprozoriji, hiše za gobavce.

O kugi, eni najnevarnejši, najtrdovratnejših in tudi najbolj smrtonosnih kužnih bolezni (ki je dala koren celi družini besed: kužnost, prekuževanje, okuženi, okužba ipd.), ki je v več valovih kosila po Evropi in se je nekoliko umirila šele v 18. stoletju, govorijo kar trije prispevki. Dr. Mija Oter Gorenčič (Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta) se je posvetila t. i. Kužnim slikam na Slovenskem – motivu Marije Zavetnice, ki s plaščem poskuša zaščiti prebivalstvo na Zemlji, v katero Bog z neba usmerja puščice, simbol za kugo in smrtni izid bolezni. Eno takih si je mogoče ogledati v notranjščini podružnične cerkve sv. Primoža in Felicijana v Sv. Primožu nad Kamnikom. Avtorica se osredotoča na izbruh kuge v 14. stoletju – »Po dosedanjih ocenah je sredi 14. stoletja za kugo umrlo okoli 20 - 30 % Evropejcev, v nekaterih geografskih okoliših pa naj bi se ta delež gibal od 12,5 do 60 % celotnega prebivalstva«. Občutek popolne izgubljenosti, strahu in minljivosti se je odražal v vseh oblikah umetnosti, tako tudi v likovni. In od srednjeveškega stenskega slikarstva na tleh današnje Slovenije je v povezavi s kugo treba omeniti vsaj še sloviti Mrtvaški ples, fresko v hrastoveljski cerkvi, ki jo je naslikal Janez iz Kastva.

Dr. Vanja Kočevar in dr. Matjaž Grahornik (oba raziskovalca Zgodovinskega inštituta Milka Kosa) se v svojih prispevkih lotevata podrobnejšega prikaza dveh izbruhov kuge na slovenskih tleh: Kočevar obravnava Kužno epidemijo med letoma 1623 in 1627 na Kranjskem na podlagi stanovskega registraturnega protokola, Grahornik pa Epidemijo kuge na Štajerskem v letih 1679 in 1680. V obeh primerih so se pred boleznijo poskušali obvarovati, kot so vedeli in znali, nekateri od ukrepov, recimo zapiranje meja in izolacija, so v epidemiološki stroki v rabi še danes, o drugih, ki so se jih zmedeni in prestrašeni ljudje posluževali tedaj, recimo javne molitve in procesije, pa se ve, da širjenja bolezni ne zavro, prej obratno.

Dr. Petra Svoljšak (Zgodovinski inštitut Milka Kosa) se v svojem prispevku ukvarja z »enim najbolj tragičnih sopotnikov prve svetovne vojne«, begunstvom. To postane še bolj tragično, če nanj pogledamo skozi optiko zdravstva v begunskih taboriščih. Bolezni so bile tam pogost pojav, ob začetku vojne so skrb posvečali predvsem sifilisu in tuberkulozi, z vsakim letom vojne, ki so ji zmotno prerokovali trajanje zgolj nekaj mesecev, se je nabor bolezni povečal. Zaradi prenaseljenosti taborišč so se med prebivalci širile tudi nalezljive bolezni, Svoljšak podrobneje predstavi primer pegastega tifusa. Kako odporni so bili ljudje v taboriščih, je bilo neredko odvisno tudi od tako banalnih dejavnikov, kot so, kako topla oblačila so vzeli v begunstvo; tisti, ki so domove zapuščali poleti 1914 in verjeli v obljubo, da bo najpozneje do božiča že vsega konec, so potegnili kratko. V begunskih taboriščih je primanjkovalo premoga, zato barake niso bile dovolj ogrevane. Kot še temačnejše kraje jih prikaže Svoljšak, ko odstre tančico z dogajanja v ambulantah. Ker so se begunska taborišča v nasprotju z bolnišnicami na fronti »ponašala z reprezentativnim presekom družbe«, so bila »še posebej zanimiva za epidemiologe« in so bila zelo pogosto prostor medicinskega študija in eksperimentiranja. »Toda eksperimentalni raziskovalni pristop, ki je resda pripeljal do pomembnih in uporabnih rezultatov, je med begunskim prebivalstvom vzbujal nezaupanje in strah,« piše. Begunci so zavoljo tega svoje bolne otroke raje skrivali in odveč je dodati, da je bila smrtnost med otroki v taboriščih izredno visoka ...

V enem od prispevkov monografija obravnava tudi partizansko zdravstvo z naslovom Slovenska centralna vojno partizanska bolnica. Njegovi začetki segajo v pomlad 1942., ko se je zaradi intenzivnejše dejavnosti partizanske vojske pokazala potreba po ureditvi stalne zdravstvene oskrbe za partizanske ranjence in bolnike, kot piše avtor, Blaž Štangelj. Določili so dr. Pavla Lunačka - Igorja, naj najde pravi prostor - in ostalo je zgodovina, ki se je ne bi smeli sramovati niti po osmih desetletjih od konca druge svetovne vojne, kolikor bo minilo prihodnje leto, saj je zgodba o skrbi za ranjence prav gotovo ena najlepših zgodb o požrtvovalnosti, solidarnosti in človečnosti. 

Knjigo lahko kupite v knjigarni Azil ali na spletu, ponaša se z lepo naslovnico, na kateri je risba Hinka Smrekarja z naslovom Kuga iz leta 1917.