Zgodba, ki mora biti povedana, čeprav je mnogi ne bodo hoteli slišati
Vse vojne so absurdne, nesmiselne in škodljive, je pogovor o stripu Vojna na 38. Slovenskem knjižnem sejmu začela dr. Tanja Petrović, avtorica spremne besede v omenjeni, pravkar izdani publikaciji. Vojna je vizualna pripoved o osamosvojitveni vojni v Sloveniji skozi oči vojaškega obveznika JLA, ki se je tistega junija 1991 ne kriv ne dolžen znašel v vojašnici v Šentvidu pri Ljubljani. Tistih poletnih dni si je Goran Duplančić, tedaj 18-letnik iz Splita, zapomnil kot obdobja popolnega kaosa, v katerega ga je skupaj s tovariši-sovojaki zvrtinčil tok dogodkov, za katere sploh niso vedeli, saj so bili v popolni informacijski blokadi. Zgodbo o teh dnevih je izrisal v pretežno črno-beli tehniki. S skopimi potezami, a mojstrsko – čeprav so po njegovem lastnem priznanju obrazi in imena udeležencev v 30 letih zbledeli.
V 30 letih se je zgodilo marsikaj. Če ostanemo pri glavnem junaku: avtorja stripa tri desetletja po služenju vojaškega roka, med katerim si je krajšal čas z reševanjem nalog iz višje matematike, najdemo na Inštitutu Ruđer Bošković v Zagrebu, kjer je zaposlen v oddelku za teoretično fiziko. Naslov njegove doktorske disertacije je Ekskluzivna dvofotonska anihilacija v par nabitih psevdoskalavnih mezonov v formalizmu perturbativne kvantne kromodinamike.
Če se odmaknemo od individualnih usod in pogledamo z distance, je prva in najočitnejša razlika v 30 letih razpad države, v kateri se strip Vojna dogaja. Jugoslavije ni več, vojaški spopadi so se iz Slovenije razširili po celotnem ozemlju nekdanje skupne države, ki danes obstaja le še v spominih. Predvsem v spominih ljudi, ki so življenje v njej izkusili na lastni koži. Za mlajše generacije je Jugoslavija preživela kot koncept, pa morda v hrani, filmih in glasbi. Vsem takim sta namenjena Slovarček žargona JLA in Prevodi tujejezičnih vložkov(predvsem besedil še danes priljubljenih pesmi Bajage, Riblje čorbe in Đorđa Balaševića). Nastala sta na pobudo prevajalca, Andreja E. Skubica, in na tem mestu velja poudariti, da je prevod sijajen, z ravno pravšnjo mero pogovornih prvin, zaradi česar se včasih zdi, kot da bodo liki zdaj zdaj vstali s papirja in zaživeli v animiranem filmu.
Vse dobre knjige, ki govorijo o vojni, so v resnici protivojne. Strip Vojna pa je tudi pripoved o prijateljstvu in zaupanju – povsem izgubljenim in prestrašenim, pa tudi lačnim nabornikom tistega poletja 1991 v kasarni Borisa Kidriča v Šentvidu preprosto ni preostalo drugega, kot da si zaupajo in se povežejo. Vojaški rok je bilo tudi tradicionalno tisto obdobje, v katerem so se sklepala prijateljstva za vse življenje. Prav to je eno od področij raziskovanja Tanje Petrović, ki v predgovoru ugotavlja še nekaj: da se zgodbe posameznikov često ne prilegajo zmagoslavni pripovedi nacionalne zgodovine. Vojna je zgodba, ki je preprosto morala biti povedana, ji na zadnjih straneh knjige pritrjuje Vladimir Šagadin, urednik Vojne v hrvaškem izvirniku, kjer je izšla leta 2020.