Roboti prihajajo

Leta 2020 je minilo sto let, odkar je v svoji drami R. U. R. češki pisatelj Karel Čapek uporabil izraz robot, ki si ga je sam izmislil in z njim označil stroj v službi človeka. Leta 1980 pa so na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani predstavili prvega slovenskega industrijskega robota z imenom GORO 1, ki je bil nameščen na robotizirano emajlirano linijo tovarne štedilnikov Gorenje. S tem je lepo upravičeval poslanstvo, kakršno si je za robote zamislil že Čapek: GORO 1 je opravljal delo, ki je bilo težaško, obenem pa zelo zahtevno. »Tovarna je obratovala 16 ur dnevno (dve izmeni) in v vsaki izmeni so po štiri delavke osem ur stale ob liniji in obrizgavale sestavne dele štedilnikov z redko blatno mešanico emajla; po osem ur so torej preživele v blatnem, mokrem delovnem okolju. V izogib takšnemu delu so mnoge rajši zanosile in se umaknile v porodniški stalež. Fluktuacija delavk na tem delovnem mestu je bila v povprečju leto in pol; zaradi tega je bila kvaliteta emajliranja zelo nizka, posledično so bili slabše kakovosti – in s tem nižjega cenovnega razreda – tudi štedilniki,« piše dr. Uroš Stanič v pravkar izdani knjigi z naslovom Humanizacija dela in podnaslovom Spomini na začetke slovenske industrijske robotike in robotizacije.

Začetki slovenske industrijske robotike in robotizacije segajo v leto 1972, takrat so se namreč sestali strokovnjaki na sestanku v Laboratoriju za biomedicinsko elektroniko Elektrotehnične fakultete v Zagrebu, piše Stanič. Za cilj so si zadali sestaviti jugoslovanski projekt biotehnike in robotike, ki bi ga financirale zvezna in republiške vlade (do realizacije zagrebškega dogovora sicer ni prišlo, ker zvezna vlada projektu ni namenila potrebnega financiranja). Za nosilca so izbrali beograjski inštitut »Mihajlo Pupin«, sodelovali sta še Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani in Institut »Jožef Stefan«. V nadaljnih letih in desetletjih je Slovenija iz tega projekta izšla kot najnaprednejša jugoslovanska republika, ključ za uspeh pa je ležal v domišljenem povezovanju industrije in področja raziskav. Iz industrije je tu prednjačilo velenjsko Gorenje, ki se je ob sodelovanju strokovnjakov, ki so zasnovali funkcionalne električne stimulatorje za rehabilitacijo delno hromih bolnikov, uveljavilo tudi kot proizvajalec terapevtskih pripomočkov. Prav tu je stekla redna produkcija prvega univerzalnega terapevtskega stimulatorja. Izdelki iz Gorenja pa niso bili le funkcionalni, temveč tudi lepi: stimulator HEFIMES, namenjen odpiranju spastične roke hemiplegičnega bolnika, ki ga je oblikoval znani slovenski oblikovalec Davorin Savnik (najbolj znan po Iskrinem telefonu), je bil zaradi domišljenega, optimističnega dizajna kar tri leta razstavljen v muzeju sodobne umetnosti MoMa v New Yorku.

Savnik je oblikoval tudi naslednjega robota, ki so ga razvili za kovačnico v Gorenjevem obratu na Muti. Imenoval se je GORO 80 in je tako kot že njegov predhodnik požel veliko zanimanje jugoslovanskih medijev, ki so nove tehnološke pridobitve predstavljali v prispevkih z naslovi Roboti prihajajo in podobno. Roboti, ki so bili plod jugoslovanske pameti, so pritegnili tudi pozornost veleposlaništva ZDA v Beogradu. Leta 1982 je tako v Portorožu potekal skupni posvet Nacionalne akademije znanosti ZDA in Sveta akademij znanosti in umetnosti Jugoslavije, ki ga je organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

Razvoj robotike in robotizacija sta doživela nesluten pospešek, in kot poudarja avtor, je bil poglavitni razlog »odprava konkretnega težkega, zdravju škodljivega delovnega mesta«. Poleg tega se je z uvajanjem robotov dvignila kakovost izdelkov, to pa je bilo za Gorenje, ki je povečini izvažalo na zahtevne zahodne trge, izjemno pomembno. Še en podatek, ki naj ponazori, kako visoko pri vrhu proizvodnje visokotehnoloških izdelkov z veliko dodano vrednostjo je bilo takrat Gorenje: s tovarno Burroughs so se med drugim dogovarjali za licenčno proizvodnjo računalnikov v Titovem Velenju.

Če smo leta 1980 v Jugoslaviji po številu nameščenih industrijskih robotov vsaj za desetletje zaostajali za najrazvitejšimi svetovnimi gospodarstvi, kakor se glasi podatek, s katerim Stanič postreže v Predgovoru, je bila Slovenija leta 2021 med državami Srednje in Vzhodne Evrope z 249 roboti na 10.000 delavcev na prvem mestu. Pa čeprav med proizvajalci že dolgo ni več pionirjev, kot so bili Gorenje, Iskra in Riko, ki so šli ob privatizaciji slovenskega gospodarstva v stečaj.

Humanizacija dela je zapis o zmagovitem obdobju zgodovine jugoslovanske robotike, brez katerega Slovenija danes po razvitosti ne bi bila, kjer je. Avtor knjige, upokojeni znanstveni svetnik Instituta »Jožef Stefan«, dr. Uroš Stanič, je pri tem tudi sam igral ključno vlogo: zaslužen je za razvoj družine električnih stimulatorjev, ki so rabili za rehabilitacijo hemiplegičnih pacientov po metodi, poimenovani »Ljubljanska šola funkcionalne električne stimulacije«. Knjigi so dodani še prispevki izpod peresa drugih znanstvenikov in sopotnikov v vznemirljivem času inovacij, lepo pa jo uokvirja prispevek dr. Barbare Juršič, direktorice Tehniškega muzeja Slovenija, kjer je bila leta 2020 na ogled občasna razstava Robot.si: Začetki slovenske industrijske robotike.