Nathan Never v Gorici
Medtem ko Zemljani sanjajo o kolonizaciji vesolja, politiki ostajajo mojstri govora in mlatenja prazne slame, vlaki pa še vedno zamujajo. Človek pogleda na uro in si misli: prebili smo se do 2026, preživeli nič koliko napovedi konca sveta in še vedno stojimo pred isto izbiro – kako živeti odgovorno na našem planetu. A v stripu Nathana Neverja se nedavnega leta 2024 skoraj zgodi katastrofa, ko se svet pogrezne v temo za deset dni in znanstveniki menijo, da je človeštvo na robu izumrtja. Morda je to zdaj res naša zadnja priložnost, da spoznamo, kako zelo odgovorni smo za svojo prihodnost.
O stripovskem junaku Nathanu Neverju in Vetrovnem mestu, ki za rekreativne slovenske bralce predstavlja novost na domačem knjižnem trgu in se odvija pretežno v Trstu, ste že lahko brali. V Skrivnosti zlatega vodnjaka pa se zgodba seli v soško regijo, z vmesnimi postanki v Trstu, Novi Ljubljani in na Bledu. Glavni junak, oblečen v plašč v slogu Iztrebljevalca (angl. Blade Runner), se giblje po Gorici, ki je še vedno prepoznavna, a hkrati subtilno spremenjena. Dogajanje je umeščeno v Protektorat vzhodnega sektorja Stare Evrope, kamor sodijo Nova Gorica, Trst (Tergeste) in Nova Ljubljana – območje, kjer se stikajo različne kulture in zgodovine. Priorat Nove Gorice je bil ustanovljen prav po veliki katastrofi leta 2024, ki je simbolno opomnila, kako krhko je človeško bivanje in kako pomembno je varovati preteklost in prihodnost – a ne kar za vsako ceno.
Čeprav se zdi, da je od takrat minila cela civilizacijska doba, zemljevid (verjetno arhivski) Nove Gorice v svetu Nathana Neverja še vedno ohranja znane točke: Pokrajinski arhiv, knjižnico, Perlo, HIT in Avtopromet Gorica. Prav slednji je v našem resničnem svetu prenehal obstajati kot samostojno podjetje, a ime ostaja močno zasidrano v kolektivnem spominu prostora, kar daje stripu nostalgično noto.
Julijsko-soško-slovenski protektorat je postal »simbol politične enotnosti prihodnjega sveta«. V tem izmišljenem ponovnem rojstvu ima pomembno vlogo Vatikanski observatorij, nekakšen znanstvenoraziskovalni center Cerkve, papež Gregor XVIII. pa ustanovi Priorat Nove Gorice, meniški red, zadolžen za varovanje zaklada antičnega Ogleja. Verniki verjamejo, da vsebuje sveti gral, znanstveniki pa sumijo, da so med relikvijami tudi nevarni predmeti nezemeljskega izvora. Ko zaklad ukrade kriminalna organizacija, se začne lov, Nathan Never, specialni agent agencije Alfa, pa se znajde v paradoksalni situaciji: sistem, ki mu je služil, ga razglasi za krivca. Aretacija v Novi Gorici, sedežu varnostnih služb protektorata, pokaže, kako hitro lahko junak postane osumljenec, ko resnica ni več priročna.
Strip ves čas vzpostavlja kontrast med visoko tehnologijo in človeško potrebo po spominu. Papirnate knjige so redke, arhivi postanejo strateška infrastruktura. Kar nas navdaja z upanjem, je to, da kavarne in knjigarne preživijo, med njimi kavarna San Marco v Trstu, kjer ponujajo knjige, kot so denimo Rilkejeve Devinske elegije in Novalisove Himne noči. Zanimiv kontrast predstavljajo tudi androidi, ki delujejo brezhibno, optimizirano in brezbrižno do vplivov okolja, in staroverci Posočja, ki ohranjajo obrede narave, varujejo semena kumine in opozarjajo, da izdaja sveta Posočja pomeni konec vsega. To sporočilo zveni mistično in malce prismuknjeno, a le dokler nas ne bo skuhala poletna vročina ali odnesla povodenj.
Med kontrasti pa se pokažejo tudi trajnostni temelji, kot sta Lenassijev spomenik bratoma Rusjan, katerih polet z doma narejenim letalom Eda 1 je bil prvi tak dosežek v tem delu Evrope, in most v Solkanu, vrhunec mostovnega inženirstva na začetku 20. stoletja. Oba nas opominjata, da obstajajo pogumna dejanja, ki preživijo čas, tehnologijo in sistemske napake. A svet ni vedno pravičen do svojih junakov. Junaki so koristni, dokler so uporabni; ko začnejo vrtati, da bi prišli do resnice, postanejo trn v peti, arhivi se zaprejo, postopki pohitrijo, resnica relativizira. Poglejmo še enkrat na uro: zdaj je čas, da si priznamo, da smo zamočili.