Zbrano delo, ki ga je uredil prof. France Pibernik, slovenski literarni javnosti prvikrat prinaša celoten opus slovenskega pesnika Ivana Hribovška. Izdaja obsega tako poezijo, ki jo je Hribovšek sam uredil in pripravil v dokončni obliki leta 1944, kakor tudi pesmi iz zapuščine in tiste, ki jih je urednik mogel najti le v drugih primarnih virih – rokopisnih Domačih vajah idr.

Pred nas se s tem gradivom odpre Hribovšek kot moderni slovenski pesnik, pa tudi Hribovšek kot oseba – zlasti dijak in študent na Dunaju, kamor se je skušal v vojnem času umakniti pred čedalje hujšimi navzkrižji in razklanostjo slovenske zgodovine. Za to osebno perspektivo na Hribovškov lik so pomembna še zlasti njegova pisma – ohranjena so tudi tista, ki jih je pisal svoji mladostni ljubezni Anici Resman in ki je rešila njegovo poezijo pred uničenjem, žal pa ne ona, ki jih je pošiljal prijatelju, kritiku in filologu Janezu Remicu. K sreči so se ohranila Remičeva pisma Hribovšku in urednik je s spretno roko vse to gradivo sestavil v mozaik pesnikove tragične usode, ko je njegovo mlado življenje, enako kakor Remičevo in še tisočerih, ugasnilo v besu komunistične revolucije. V tej usodi stoji Hribovškova poezija kakor pomnik, ki je preživel ujmo časa, kot znamenje, da lirska pesem preživi uničevalne sile »nečistega časa«.