Monografija obravnava celovito družbeno ozadje sprejemanja reproduktivnih odločitev pri univerzitetno izobraženih saj vrsta statističnih evidenc kaže, da so rodnostne stopnje najnižje ravno med njimi. Delo sodi na področje sociologije, čeprav presoja dva najbolj uveljavljena pristopa preučevanja odnosa med izobrazbo in rodnostjo, ki izhajata iz ekonomskih teorij rodnosti.

Monografija posebej analizira rezultate socioloških, antropoloških in drugih kvalitativnih študij, ki so pomembno dogradile mestoma preuranjene zaključke obsežnejših kvantitativno zasnovanih demografskih raziskav o odnosu med izobrazbo in rodnostjo. Zato prvi del knjige ocenjuje različne teorije in pristope, ki so v preučevanje rodnosti vpeljali kazalnik izobrazbe. Pregled pokaže, da je večina študij osredotočenih na ženske. Posledično ta kvalitativno zasnovana empirična študija vključuje poleg izobraženih sogovornic tudi sogovornike, njihova osebna omrežja ter izpostavi njihovo vsakodnevno obremenjenost s številnimi družbenimi vlogami. Temeljna ugotovitev monografije je, da samo izobrazba žensk ne pojasni zadovoljivo rodnostnih odločitev. Rodnostno odločanje je praviloma rezultat stalnega dogovarjanja med obema partnerjema; na odločitev o drugem otroku pa pomembno vplivajo izkušnje s prvim potomcem. Študija tudi pokaže, da starši sogovornikov in sogovornic z različnimi vrstami podpore posredno vplivajo na njihove rodnostne odločitve. Identificirani so tudi različni zaviralci sprejemanja rodnostnih odločitev. Večina je razvidnih iz delov pogovorov o doživljanju preobremenjenosti, časovne stiske, krivde kot tudi iz nezaupanja sogovornikov in sogovornic v državo in v delovanje njenih institucij pri oblikovanju ugodnih pogojev za rodnostne odločitve. Temeljni zaključek monografije poudari, da prav raznolikost življenjskih potekov posameznikov in posameznic zahteva oblikovanje bolj prožnih ukrepov in alternativnih izbir za starše, saj starši že »zdaj« iščejo možnosti, kako imeti oboje: delo in družino, in ne zgolj eno ali drugo.