Habsburška monarhija je prvo moderno uradno štetje prebivalstva izvedla leta 1857. Od leta 1869 dalje so popise izvajali vsakih deset let s kritičnim datumom 31. december. Štetja so popisovala prisotno prebivalstvo. Od leta 1880 so popisi vsebovali tudi rubriko o občevalnem/pogovornem jeziku. Tako je bilo mogoče poslej ugotavljati narodnostno sestavo prebivalstva v državi, čeprav tako formulirano vprašanje ni dajalo natančnih rezultatov. Slovenci in drugi slovanski narodi v monarhiji so zlasti pred štetjem leta 1910 zahtevali ukinitev rubrike občevalni jezik (lingua d'uso, Umgangssprache) in uvedbo nove rubrike o narodnosti ali o maternem jeziku. Zadnje avstrijsko ljudsko štetje iz leta 1910 je značilen in pomemben dogodek iz politične zgodovine Slovencev v Avstrijskem Primorju. Značilen je zaradi ravnanja mestnih oblasti, ki so štetje izvajale. Pomemben je zato, ker prestavlja politično zmago slovanskega prebivalstva, saj je oblast zaradi ugotovljenih nepravilnosti odredila revizijo štetja. Štetje leta 1910 je služilo tako jugoslovanski kot italijanski strani za dokazno gradivo ob postavljanju ozemeljskih zahtev pri mirovnih pogajanjih po prvi in po drugi svetovni vojni.

Pred izvedbo popisa leta 1910 so se razprave o ugotavljanju narodnosti odvijale tudi v avstrijskem parlamentu. Občevalnem jeziku so nasprotovali zlasti Čehi, Nemci, Poljaki in Italijani pa so vztrajali pri njem. Slovenci in drugi narodi monarhije so sodili, da ugotavljanje po obstoječem kriteriju ne bo prikazalo prave podobe na narodnostno mešanih ozemljih. Pri tem so zlasti opozarjali na zlorabe, ki bi jih mogli zagrešiti izvajalci štetja.

Razen na Kranjskem je bilo v vseh preostalih deželah, kjer so živeli Slovenci – Koroška, Štajerska, Goriško-Gradiška, Trst in Istra – veliko razlogov, da bi prišlo do zlorab v škodo Slovencev. Tovrstne težnje so bile najbolj izrazite na Primorskem oziroma v Avstrijskem primorju, kjer so želele mestne oblasti v Gorici in Trstu zaradi političnih razlogov zmanjšati število Slovencev v obeh mestih.

Slovenski tisk je, še zlasti na Primorskem, neprestano zahteval uvedbo kriterija 'narodnost' ali pa 'materni jezik' za ugotavljanje narodnostnega stanja. V boj za spremembo zakonodaje so posegla tudi politična društva, najbolj tržaška Edinost. Sprva je kazalo, da bo vlada, tudi zaradi posredovanja Državnega zbora, zakon o ljudskem štetju spremenila. Vendar do tega ni prišlo in 20. avgusta 1910 je minister za notranje zadeve odredil izvedbo ljudskega štetja; rubrika pogovornega jezika je bila ohranjena. V ministrskem ukazu je bilo zapisano, da »narodnost ni primeren temelj za statistično popisovanje in določanje konkretnih dejstev« – prav tako kot materinščina, ki jo »določajo pogosto tudi čisto slučajne okoliščine.«

To je spodbudilo Slovence v Trstu in na Goriškem, da so pričeli z intenzivno dejavnostjo. Društvo Edinost je opozarjalo in pozivalo Slovence, da vztrajajo pri navedbi slovenščine kot občevalnega jezika. Ko je bilo štetje zaključeno, so objavljeni razultati izzvali val ogorčenja, saj je bilo jasno, da so številke močno prikrojene v korist italijanske narodnosti. Zaradi tega so takoj stekla prizadevanja za revizijo popisa.

Oblasti so se na vztrajne pritiske in proteste odzvale in septembra 1911 izvedle revizijo štetja v Trstu, oktobra pa še v Gorici. Popravljeno štetje je dvignilo odstotek vseh narodnosti na škodo italijanske skupnosti. V Trstu se je izkazalo, da je Slovencev glede na prvotno štetje za 50 % več, v precej manjši Gorici pa je njihov delež porasel kar za slabi dve tretjini (62 %). V Goriško-Gradiški je bil delež slovenskega prebivalstva slabih 60 %. Istra je imela najmanjši delež slovenskega prebivalstva. Tu so najmočnejšo narodnost predstavljali Hrvati in Srbi (srbohrvaški občevalni jezik), sledili so jim Italijani, Slovenci pa so bili s slabimi 14 % na tretjem mestu.

Popravki štetij so predstavljali enega velikih uspehov Edinosti, ki je z uspešno revizijo popisa v Trstu spodbudila Slovence na Goriško-Gradiščanskem, da so enako dosegli tudi za svojo deželo. Dokazali so, da delež slovenskega prebivalstva znatno višji, kot si je to prizadevala pokazati tu živeča italijanska skupnost. V obeh deželah in Trstu so Slovenci s slabimi 53 % predstavljali večino prebivalstva, medtem ko je bilo Italijanov 43 %. Zgodovinski pomen zadnjega popisa prebivalstva v Avstro-Ogrski je za Primorsko še veliko večji, saj so njegovi rezultati tri desetletja pozneje predstavljali enega ključnih argumentov na mirovnih pogajanjih v Parizu med Italijo in Jugoslavijo. Tudi na njihovi podlagi je nastala državna meja, kot jo v tem prostoru poznamo še danes.