Knjiga zajema obdobje od ustanovitve društva leta 1872 do njegove reorganizacije po letu 1945, ko se je hkrati s skrčenjem društvenega delokroga na delovanje zbora izgubila njegova vloga kot največjega glasbeno-izobraževalnega središča ljubiteljskih in poklicnih glasbenikov. Društvo je do tedaj razvilo pomembne silnice glasbenega življenja Slovencev: imelo je največjo slovensko glasbeno založbo in koncertno poslovalnico, odbor je spodbudil ustanovitev prvega civilnega koncertnega orkestra (prve Slovenske filharmonije), glasbenega konservatorija in Folklornega instituta. Poleg tega je ljubljanska Glasbena matica  svoje delovanje usmerila tudi širše in z idejami o glasbi ter s svojimi dejanji sooblikovala ne le glasbeno, temveč tudi kulturno in narodno (samo)podobo Slovencev. Knjiga prikazuje, kako je Glasbena matica s svojo šolsko, založniško in koncertno dejavnostjo soustvarjala zgodovino glasbe na Slovenskem, kot se je kazala v idejah in dejanjih glavnih akterjev društva.