Miran Jarc, vsestranski slovenski pisatelj, rojen v začetku 20. stoletja in umrl 1942 v Kočevskem Rogu, je pisal tudi vidne eseje o umetnosti, literarne članke in poročila o novih knjigah. V osmi knjigi zbranih del so kronološko razvrščeni eseji o pomembnih umetniških pojavih njegovega časa; omeniti velja refleksiji »O, človek!« (1922), Umetnost in življenje (1924) ter biografske eseje o Kafki, Lawrenceu, Galsworthyju, Tavčarju, Župančiču in Gradniku.

V letih 1920–40 je Jarc spremljal predvsem nemško in francosko publicistiko ter slovensko prevodno književnost; nastajali so zapisi o tujih književnostih (zlasti angleški, ameriški, nemški in francoski), ki se ukvarjajo s splošnimi pojavi teh literatur, pa tudi s konkretnimi imeni, predvsem francoske književnosti, ki jo je podrobneje poznal. Kot je ugotovila literarna zgodovina, so Jarčeva poročila o knjigah in njihovih avtorjih bolj povzemanje tujih zapisov kot pa plod njegove lastne presoje. Pa vendar imajo ti članki precejšnjo vrednost za našo literarno kritiko med obema vojnama, saj so mnogi med prvimi opozorili na pomen določenih prevodov pri nas (npr. iz francoske lirike, norveške in flamske literature), če ne omenjamo, da so številni sploh prvi tehtnejši zapisi o določenih avtorjih (Stendhalu, Galsworthyju, Cendrarsu, Célinu) v slovenščini.