Teorija relativnosti [mehka vezava, drugi natis]

Delo »O posebni in splošni teoriji relativnosti« je Einstein napisal potem, ko je l. 1915 dokončal splošno teorijo relativnosti, in sicer v želji, da bi knjiga posredovala »kar se da natančen vpogled v teorijo relativnosti tistim bralcem, ki se zanjo zanimajo z znanstvenega in filozofskega stališča, pa ne obvladajo matematičnega aparata teoretične fizike«. Knjiga je pomembna ne le zato, ker ponuja neposreden vpogled v pojmovno oblikovanje relativnostne teorije, temveč jo tudi umešča v širši zgodovinski okvir in naveže na zgodnje razumevanje relativnega gibanja pri Galileiju. Delo »Einsteinovo branje Galileija in Newtona« francoske avtorice Françoise Balibar je prevodu Einsteinovega dela skupaj s spremno besedo Matjaža Ličerja dodano kot historični uvod v epistemološko perspektivo razvoja relativistične problematike v zgodovini znanosti, predvsem fizike.

Einstein v jasnem slogu in na razmeroma netehničen način bralca najprej uvede v teorijo s tem, da poudari osnovna izhodišča, kot je narava procesov merjenja (časa in razdalje s pomočjo ur in svetlobnih signalov) in vloga geometrije v fizikalni znanosti. Posebej nazorno predstavi koncept referenčnega sistema z ilustracijo gibajočega se vlaka, ki postane standardna ponazoritev za samo idejo relativnosti v mnogih popularizacijah. Knjiga je razdeljena v osnovi na dva dela, na prikaz posebne teorije relativnosti v prvem delu, ki se osredotoči na osnove fizikalne koncepte ter pojmovanje časovne relativnosti in relativnosti pojma razdalje v prostoru, ter na osrednji problem razumevanja koncepta gravitacije v splošni teoriji relativnosti. Delo je dopolnjeno s petimi dodanimi poglavji iz poznejših izdaj, ki s tehnično zahtevnejšo (z matematičnim formalizmom opremljeno) prezentacijo še poglobijo razumevanje osnovnih načel in izpeljav relativnostne teorije.
Balibarjeva v treh poglavjih prinaša najprej strnjen pregled pojmovne zgodovine načela relativnosti pri Galileiju, nato prikaz njegovega nadaljnjega razvoja in modifikacije pri Newtonu, v zadnjem poglavju pa avtorica jedrnato predstavi Einsteinovo »odpravo« pojmov klasične mehanike absolutnega prostora in časa in vzpostavitev štiridimenzionalne fizikalne kategorije prostora-časa kot osnovnega okvira, ki omogoči vzpostavitev in utemeljitev sodobne relativnostne teorije.