Športni kompleks za Bežigradom, ki je bil zgrajen v času med obema vojnama po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika za potrebe telesnovzgojne organizacije Orel, sodi med ikonična prizorišča Ljubljane. Odkar je bil pred slabima desetletjema zaprt, je javnosti dostopna le njegova monumentalna vhodna kolonada, večji del športnega kompleksa pa obdaja gradbiščna ograja, ki jo vse bolj prerašča zelenje. V tem času je pristal med tisto kulturno dediščino, ki ji grozi, da bo brezbrižno propadla. Žepnica dr. Tine Potočnik, umetnostne zgodovinarke, raziskovalke in konservatorke, zaposlene na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ne sugerira rešitve tega večplastnega problema, navsezadnje bi to presegalo njen namen. Namesto tega se poglobljeno ozira k idejam, ki so botrovale nastanku in avtentični arhitekturni zasnovi kompleksa, in k izzivom njegove dolgotrajne gradnje v do takrat urbanistično neurejenem predelu mesta, še zlasti pa k vrednotenju njegovih premalokrat izpostavljenih dediščinskih vidikov, ki ga umeščajo med ključne nacionalne spomenike.