Knjiga z bogastvom vizualnega gradiva na zanimiv način kaže spregledane vrednote in zgodovinske principe urejanja prostora, ki so po padcu modernih in postmodernih ideologij ključni za reševanje problemov in razvoj sodobne arhitekture. V njej so prikazane prostorske rešitve in načela, ki so jih uporabljali že naši predniki in ki so najbolj jasno vidni iz vzorcev poselitve. Gre za tisto razumevanje prostora, ki se je stoletja kristaliziralo skozi izkušnjo več generacij in ki nikakor ni zastarelo ali preživelo. Prilagojeno je prvinski človekovi dojemljivosti, zato tudi v informacijski dobi pomeni ključno informacijo, še več – orientacijo. Knjiga ustvarjalnemu bralcu daje dovolj nastavkov tudi za povsem samostojne rešitve. Delo s svojo zgradbo in vsebino zato predstavlja ključ za samostojno odkrivanje starih načel urejanja in prostorskih struktur.

Knjiga bralca že na začetku vpelje v teorijo, ki v skladu z izvornim pomenom grške besede ni samo način mišljenja, temveč način gledanja. Kajti prav v zrenju, ne samo v pogledu in pregledu, temveč predvsem v vpogledu je ključ za prepoznavanje prostorskih prvin.

Avtorji na posameznih primerih pokažejo način branja prostorskih prvin, ki pod posebnim zornim kotom samo na izbranem mestu lahko postanejo prava prostorska sporočila. Osnovna pravila so si v mestnem in podeželskem okolju zelo podobna, razlika je v razmerju med kulturno in naravno dediščino, v stopnji obdelave in gostoti pomenov. V naravi prostorskih prvin je, da so domala ista pravila v drugačnem okolju različna.

Knjiga vstopa v odprt prostor najbolj vročih tem evropske in svetovne arhitekture, saj skozi najsodobnejša spoznanja znanosti in umetnosti ter stare modrosti umeščanja v prostor pomeni aktualne in kompleksne odgovore na najbolj pereča vprašanja sedanjega trenutka. Prostorski principi, obravnavani v pričujoči knjigi, so ključni tudi pri načrtovanju novih naselij, urejanju degradiranih prostorov in reurbanizaciji slabo urbaniziranih območij, ne samo pri celovitih prenovah. So nekakšen ključ za »kakovost grajenega okolja«, še več, pomenijo prav tisti »več«, zaradi katerega postane arhitektura »večnostna«, kakor jo je iz rahlo drugačnega zornega kota poimenoval že Plečnik. Prebivalcem pa omogočajo, da prepoznajo trajne prostorske vrednote ter poglobijo svoj odnos do prostora.