Delo, ki sodi v primerjalno literarno zgodovino, obravnava usodo Emila Zolaja na Slovenskem po več med seboj povezanih vidikih. Najprej analizira sprejem njegovih del pri slovenskih bralcih (pasivna recepcija), nato pri kritikih (reproduktivna recepcija) in naposled pri literarnih ustvarjalcih (produktivna recepcija) od Govekarja prek Cankarja do Finžgarja, Prežiha in Gruma.

Prvi del monografije se ukvarja z bralsko recepcijo Zolaja, saj avtorja zanimajo pomembnejši slovenski bralci, hkrati pa raziskuje tudi motive za branje tega francoskega naturalista v slovenskem kulturnem prostoru.

Drugi del se ukvarja s slovensko kritiško recepcijo Zolajevih del. Prva faza je povezana z zadržanimi kritikami cikla romanov o Rougon-Macquartovih v Ljubljanskem zvonu (Stritar, Svetič), ki so nastajale tudi pod vplivom avstrijskih in nemških časnikov. Drugo fazo predstavlja katoliška kritika, ki je naturalizem povsem zavračala. Šele na prelomu stoletja ob izhajanju cikla romanov Štirje evangeliji (Quatre Evangiles) je slovenska kritika pozitivno ocenila Zolajevo delo.

Najobsežnejši, tretji del je namenjen slovenski produktivni recepciji Zolaja, ki je razdeljena na štiri faze. V prvi, afirmacijski, avtor preučuje Zolajeve vplive na Govekarjev zgodnji prozni opus (V krvi, O te ženske), ki so vidni zlasti v nekaterih motivih in v tehniki deskripcije. To poglavje se posebej osredinja tudi na Govekarjevo promocijo Zolaja v liberalnem časniku Slovenski narod v času Dreyfusove afere. Drugo, afirmacijsko-negacijsko fazo recepcije pooseblja Ivan Cankar. Že njegov roman Tujci ima vrsto motivnih presečišč (življenje umetnika, njegov samomor) z Zolajevim romanom Umetnina (L’Oeuvre). V presečišču romanov Na klancu in Beznica (L’Assommoir) je prav tako najti nekaj podobnih motivov (odhajajoči partner). V romanu Hiša Marije Pomočnice se odkriva motivika Beznice, Nane in Sna (deklice sirote, lezbičnost). Cankar se je zgledoval tudi pri Zolajevi deskripciji in incipitu. Čeprav je slovenski pisatelj sprejel Zolajeve motive in postopke, pa je zavrnil koncept dedno obremenjenih junakov. Obsežna je tudi tretja, socialna faza recepcije. Zolajev roman Germinal je vplival na Finžgarjev Iz modernega sveta (socialni motivi, metaforika), na Slučaj Kumberger Antona Tanca (rudarski motivi) ter deloma na Prežihovo Požganico. Zolajeva Zemlja (La Terre) pa je spodbudila določene motive Prežihove Jamnice (»learovska« delitev posesti). Zadnja, psihološka faza recepcije je povezana zlasti z vplivi Zolajeve novele Za noč ljubezni (Pour une nuit d’amour) na Slavka Gruma. Vplivi so opazni tako v njegovi kratki prozi kot v drami Dogodek v mestu Gogi (motiv izkoriščanja ljubimca).

Monografija razkriva pomemben odsek zgodovine francosko-slovenskih literarnih odnosov. Namenjena je predvsem študentom, profesorjem in raziskovalcem na področju komparativistike, slovenistike in romanistike, poleg tega pa širšemu krogu bralcev, ki jih zanima novejša zgodovina slovenske književnosti, njene mednarodne povezave in njen družbeni odmev.

Knjiga je opremljena po standardu zbirke Studia litteraria: ima sprotne opombe, bibliografijo (z viri in strokovno literaturo), imensko kazalo in povzetek v tujem jeziku.