Knjiga strnjeno podaja teoretski okvir preučevanja podomačenih tujih zemljepisnih imen oziroma eksonimov. Izčrpno predstavi terminološke in vsebinske zagate, življenjske cikle in dejavnike rabe podomačenih tujih zemljepisnih imen, pravopisna pravila o njihovi rabi, mednarodna priporočila za njihovo ustrezno rabo in načine njihovega zapisovanja na zemljevidih. Predstavi še eksonimizacijo, pomensko prevajanje, transkripcijo in transliteracijo. Sistematično prikaže tudi standardizacijska telesa OZN in Komisijo za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije. Ta s prekinitvami deluje že od leta 1986. Ko je bila Slovenija leta 1992 sprejeta v OZN, se je obvezala, da bo spoštovala tudi vse resolucije o zemljepisnih imenih.

Zemljepisno ime ali toponim je lastno ime, ki je po definiciji ustaljeno in nedvoumno identificira ter individualizira določen geografski pojav ali topografski objekt. Celoto vseh zemljepisnih imen na svetu in v vseh jezikih delimo na endonime in eksonime. Endonim je ime topografskega objekta, geografskega pojava v enem od jezikov na območju, kjer je ta objekt oziroma pojav, ne glede na pisavo, v kateri je zapisano. Eksonim je zemljepisno ime v določenem jeziku za topografski objekt, geografski pojav zunaj območja, kjer ima ta jezik status uradnega jezika, in se razlikuje od imena v uradnem jeziku ali uradnih jezikih območja, kjer je ta objekt oziroma pojav. Sploh prvi je izraz eksonim uporabil avstralsko-britanski geograf Marcel Arousseau leta 1957. Podomačenega tujega zemljepisnega imena ne moremo povsem enačiti z mednarodno veljavno definicijo eksonima.

Raba zemljepisnih imen je lahko politično občutljiva. Zaradi tega je ta problematika že dolgo predmet mednarodne obravnave. Ob tem se krepi vloga mednarodnih strokovnih združenj, kakršno je leta 1959 v okviru Organizacije združenih narodov ustanovljeni UNGEGN (The United Nations Group of Experts on Geographical Names), ki usmerja mednarodno dejavnost na področju zemljepisnih imen.

UNGEGN si je dolgo prizadeval zmanjšati rabo eksonimov. Posameznim državam se je z resolucijami priporočalo, da sestavijo sezname eksonimov, iz katerih naj bi se postopoma črtali tisti eksonimi, ki niso več v rabi, nikakor pa naj se ne bi dodajali novi. S tem se je poseglo v avtonomijo jezikovnih politik. Zlasti na udaru so bili evropski jeziki s številnimi eksonimi, ki so nastali kot plod stoletnih gospodarskih, kulturnih in drugih stikov med narodi. Zato so se v devetdesetih let prejšnjega stoletja pojavile pobude za sistematiziranje rabe eksonimov. V ta namen je bila v okviru UNGEGN-a leta 2002 ustanovljena Delovna skupina za eksonime.

Za delovanje na področju nacionalne standardizacije so zadolžena nacionalna standardizacijska telesa. V Sloveniji od leta 1986 s prekinitvami deluje Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije. Ko je bila Slovenija leta 1992 sprejeta v OZN, se je obvezala, da bo spoštovala tudi resolucije o zemljepisnih imenih.