Ali arhitektura sploh še lahko zavzame držo odpora do režima globaliziranega kapitalizma, ki obvladuje današnji svet, ali pa je njena edina možnost, da deluje kot sestavni del njegovega mehanizma? Osnovno izhodišče knjige je, da arhitektura to dilemo vselej že pušča za seboj. Je namreč dejavnost, ki po svoji notranji strukturi deluje tako, da ni niti sestavni del mehanizma vsakokratnega danega sveta niti element odpora proti temu mehanizmu. Je dejavnost, oprta sama nase, dejavnost, ki ima zmožnost, da je in deluje v svetu ne glede na svet in njegove zahteve. Arhitekturo, ki v svetu udejanja to svojo zmožnost, v knjigi imenujemo »arhitektura kot kreativna praksa«. Knjiga je zaris takšne prakse arhitekture. V njej so razviti štirje koncepti ali nosilni elementi arhitekture, ki začrtujejo temeljno strukturno logiko arhitekture. Gre za logiko, glede na katero je zgrajena sama dejavnost arhitekture; in gre za logiko, ki določa način, kako se arhitektura pojavlja in deluje »zunaj sebe«, v svetu. Oba pomena sta neločljivo povezana med seboj: ker je arhitektura zgrajena na poseben način, ker je dejavnost, oprta sama nase, deluje v svetu tako, da ga od znotraj načenja.

Ena od temeljnih tez knjige je tako, da se ravno v tej samostojnosti arhitekture skriva njen potencial, da prebije okvire danega sveta.