Glavni namen monografije je na podlagi kratkoproznih avtorskih opusov in avtopoetik ugotoviti, ali in v kolikšni meri v sodobni slovenski kratki prozi od devetdesetih let 20. stoletja naprej prevladuje poetika minimalizma. Razprava se najprej osredini na opredelitev tistih vsebinsko-problemskih področij sodobne umetnosti, ki se zdijo ključna za razjasnitev pojava minimalizma, njegove tematike in oblikovnih postopkov; nato pa se loti minimalizacijskih pripovednih postopkov in njihovih konkretizacij v slovenski kratki prozi.

Pojav minimalistične estetike je v sodobni umetnosti pogost, pojav literarne smeri minimalizma pa je v sodobni slovenski kratki prozi dosegel tisto »kritično maso«, ki poziva k podrobnejši razpravi o njeni specifiki. Njene posamezne poteze je v sodobni slovenski kratki prozi do leta 2010, s katerim zamejujejo problemsko območje pričujoče razprave, mogoče zaznati v kratki prozi Andreja Blatnika (1963), Igorja Zabela (1958–2005), Dušana Čatra (1968), Aleša Čara (1971), Polone Glavan (1974) in Maruše Krese (1947), s pridržkom pa tudi pri Dragu Jančarju (1948), Vinku Möderndorferju (1958) in Nejcu Gazvodi (1985). O minimalizmu v literaturi že obstaja korpus tujih študij in člankov (najmočnejša je v tem zagotovo ameriška literarna veda), na Slovenskem pa precej krajših strokovnih prispevkov obravnava sodobno slovensko kratko prozo, medtem ko je v zvezi z njenim minimalizmom opaziti določeno vrzel, ki jo skuša ta knjiga vsaj deloma zapolniti.

Razprava zastavlja štiri širša vprašanja: Kaj vzpostavlja minimalistično estetiko oziroma minimalizem v sodobni umetnosti? Kaj je minimalistična literarna smer oziroma minimalizem v pripovednoprozni literaturi? Kakšno je razmerje med minimalizmom in kratko prozo? V čem je mogoče prepoznati minimalizem v sodobni slovenski kratki prozi?