Med zelenimi površinami v Ljubljani ima posebno mesto območje Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba, ki se razteza zahodno od središča mesta. Leta 1984 je bilo z odlokom razglašeno za krajinski park. V odloku, ki je že zastarel, je posebej izpostavljeno, da park soustvarja identiteto mesta Ljubljane, kjer naravne in kulturne prvine sestavljajo enotno pokrajinsko podobo. Najšibkejši člen odloka je upravljanje s krajinskim parkom, saj kljub varstvenemu režimu ne določa ne njegovega upravljavca ne kaj se sme početi v njem in na kakšen način. Območje krajinskega parka sestavljajo parkovni del Tivoli, osrednji gozdni del ter zeleni pas ob Poti (nekdanja Pot spominov in tovarištva) na zahodu. Podani so predlogi za upravljanje in razvoj krajinskega parka, v sklopu katerih so nakazane možnosti širitve različnih že obstoječih dejavnosti.

Kakovostno bivalno okolje je izjemno pomembna vrednota v življenju sodobnega človeka, ki se ne meri le z višino bruto domačega proizvoda, ampak je eden od kazalcev tudi količina in kakovost zelenih površin, ki omogočajo prijetnejše in ne nazadnje tudi bolj zdravo bivanje. Slednjega se običajno zavemo šele, ko je njihovo pomanjkanje že kritično.

Območje krajinskega parka sestavljajo parkovni del Tivoli, osrednji gozdni del ter zeleni pas ob Poti (nekdanja Pot spominov in tovarištva) na zahodu. Vsak izmed teh delov ima prepoznavno vrednost, ponuja drugačne načine doživljanja narave in preživljanja prostega časa ter zagotavlja različne življenjske prostore rastlinam in živalim. Na vse tri sestavne dele je treba gledati kot na dopolnjujočo se celoto, po kateri se območje razlikuje od drugih parkov oziroma zelenih površin v primerljivih evropskih mestih.

V gozdnem delu je najpogostejša oblika rekreacije hoja, na Poti pa kolesarjenje. V parku Tivoli srečamo tako sprehajalce kot kolesarje, čeprav je tam kolesarjenje prepovedano. Zaradi velikega obiska krajinskega parka, v njem se zvrsti tudi do 20.000 obiskovalcev dnevno, oziroma po grobi oceni okrog 1.750.000 ljudi letno, prihaja do konflikta med lastniki zemljišč, obiskovalci ter cilji ohranjanja naravne in kulturne dediščine. Številna nasprotja med deležniki, ki zavirajo ureditev razmer v parku, so cokla nadaljnjega razvoja območja, a na nekaterih področjih je vendarle mogoče zaznati napredek.

Nujno bi bilo treba določiti profesionalnega upravljavca krajinskega parka, ki bi moral imeti ustrezno širino in znanja tako o varstvu narave in ohranjanju kulturne pokrajine kot o navzočnosti človeka v parku. Trenutno je območje precej zanemarjeno in marsikje (po nepotrebnem) preveč degradirano. Nujna bi bila tudi conacija parka z ustrezno razmestitvijo dejavnosti. Povezovanje vsebin, ki so že prisotne v krajinskem parku, v mozaik zgodb, bo pomembnejše kot umeščanje novih grajenih struktur. Podani so predlogi za upravljanje in razvoj krajinskega parka, v sklopu katerih so nakazane možnosti širitve različnih že obstoječih dejavnosti.