Knjiga ugotavlja količino, potek, načine in vzroke izseljevanja Slovencev v Afriko in na Arabski polotok ter opisuje predvsem sedanje stanje. Prinaša prvi splošen prerez s kvantitativnimi podatki, kvalitativno analizo ter dokumentarnim gradivom. Besedilo se osredotoči na tri oziroma pet držav: Egipt, Južnoafriško republiko, Kenijo, pa tudi Jordanijo in Izrael – predvsem zato, ker se ob vendarle opaznejšem številu slovenskih izseljencev tam kažejo tudi zametki njihove organiziranosti z namenom zavestnega, načrtnega in celo formalnega ohranjanja slovenske kulturne oziroma narodne identitete.

Osnovne kategorije slovenstva na tem geografskem območju (Aleksandrinke, vojaki, povojna ekonomska emigracija, emigracija iz osebnih razlogov, začasna delavska/poslovna emigracija, misijonarji) so dopolnjene z dragocenimi osebnimi izpovedmi v obliki intervjujev in pisem ter z raziskovalčevim osebnim dnevnikom s študijske poti. Dokumentarne vrednosti so tudi fotografije še živih Aleksandrink, njihovega nekdanjega azila, številnih slovenskih nagrobnikov v Egiptu itd., predvsem pa prvega organiziranega srečanja Slovencev v Južni Afriki in ustanovitve društva Slovencev v Južni Afriki.