Pričujoča knjiga prinaša podroben opis gozdov Galičice – enega od naravnih biserov Makedonije. V knjigi so sistematično predstavljeni vsi gozdni tipi, ki jih najdemo na pogorju Galičice, z vegetacijskimi popisi, talnimi vzorci, horološkimi in ekološkimi analizami, hkrati pa smo pripravili tudi vegetacijsko karto gozdnih združb, ki bralcu podaja informacijo o razporeditvi gozdov na terenu.

Gorovje Galičica leži med Ohridskim in Prespanskim jezerom na južnem delu Republike Makedonije. Na severu meji na nižja gorovja, na jugu pa na državno mejo z Albanijo. Makedonski del gorovja je zaradi edinstvenih rastlinskih in živalskih vrst gozdnate pokrajine proglašen za Narodni park.

Gozdovi Galičice so precej raznoliki. Razdelimo jih lahko v dve skupini; v prvo sodijo bolj ali manj mezofilni gozdovi, v katerih prevladujejo vrste Fagus sylvatica, Carpinus betulus, Corylus colurnae in Acer obtusatum, v drugo pa termofilni listnati gozdovi, v katerih prevladujejo različne vrste hrastov (Quercus frainetto, Q. cerris, Q. petraea, Q. trojana, Q. pubescens), Ostrya carpinifolia, Carpinus orientalis in Juniperus excelsa. Na Galičici se pojavljajo tudi obrežni gozdovi, s prevladujočo vrsto Salix alba (Salicetum albae), in na kraški planoti gorska grmiščna združba z vrsto Juniperus communis, ki predstavlja stadij zaraščanja v območju bukovih gozdov.

Znotraj skupine mezofilnih gozdov ločimo več skupin: zonalne bukove gozdove, kamor uvrščamo submontansko združbo Festuco heterophyllae-Fagetum (na globokih, svežih tleh, bogatih s hranili, na karbonatni in silikatni podlagi), montansko Calamintho grandiflorae-Fagetum (na globokih in svežih tleh), altimontansko Abieti-Fagetum in subalpinsko združbo Asyneumo-Fagetum (na Galičici predstavlja gozdno mejo); termofilno azonalno združbo Aceri obtusati-Fagetum (na strmih južnih pobočjih, na plitkih tleh, na karbonatni podlagi); gozdove v soteskah, kamor sodita združbi Corylo colurnae-Aceretum obtusati (na nižjih nadmorskih višinah, na strmih pobočjih, tla so bolj vlažna in bogata s hranili) in Corylo colurnae-Ostryetum carpinifoliae (na višjih nadmorskih višinah na meji med hrastovimi in bukovimi gozdovi, na senčnih legah, na strmih, vlažnih in kamnitih tleh bogatih s humusom) in v dolinah Corylo colurnae-Carpinetum betuli (na globokih in svežih tleh).

Termofilne listnate gozdove lahko razdelimo v dve skupini. Prva skupina obsega gozdove v katerih prevladujejo hrasti, kot so Quercus frainetto, Quercus cerris in Quercus petraea. Te gozdove gradijo zonalne združbe Quercetum frainetto-cerris (pojavlja se na nižjih nadmorskih višinah, tla so globoka, večinoma na silikatni podlagi), Fraxino orni-Quercetum cerris (na globljih tleh, na silikatni podlagi), Ostryo carpinifoliae-Quercetum cerris (na plitkih tleh, kjer so karbonatne kamnine vidne na površini) in Fraxino orni-Quercetum petraeae (na zgornji meji termofilnih listnatih gozdov).

V drugi skupini so nekateri drugi termofilni gozdovi z večinoma ekstra-zonalnim značajem. V bližini jezer, kjer je lokalna klima zaradi neposredne bližine vodnih teles blažja, uspevajo gozdovi, kjer prevladuje vrsta Carpinus orientalis (Phillyreo-Carpinetum orientalis). Nad temi gozdovi se pojavljajo gozdovi s prevladujočo vrsto Ostrya carpinifolia; na strmih južnih pobočjih najdemo kserofilno združbo Querco pubescentis-Ostryetum carpinifoliae, medtem ko se na višjih nadmorskih višinah ali na zmerno vlažnih področjih pojavlja združba Seslerio-Ostryetum. Na ekstremno toplih, suhih legah, na precej globokih tleh, najdemo gozdove v katerih prevladuje Quercus trojana (Quercetum trojanae), na najbolj ekstremnih legah, v smislu toplote, na plitkih, skeletnih tleh, pa se pojavljajo gozdovi, v katerih prevladuje Juniperus excelsa (Pruno webii-Juniperetum excelsae in Querco trojanae-Juniperetum excelsae).