Leta 1924 je bilo v Dolini Triglavskih jezer vzpostavljeno zavarovano območje. Danes je del osrednjega dela obsežnejšega Triglavskega narodnega parka. Dolini dajejo poseben pečat jezera, izstopa pa tudi po drugih naravnih posebnostih. V okviru nežive narave so v knjigi predstavljene nekatere njene geološke, reliefne in vodne značilnosti, v okviru žive narave pa rastje, s poudarkom na botaničnih značilnostih in gozdu. Knjiga predstavlja tudi človekovo prisotnost in njegov vpliv na videz pokrajine.

Dolina Triglavskih jezer je skoraj deset kilometrov dolga visokogorska dolina med Bohinjem in Trento, katere dno je na nadmorski višini med 1300 in 2000 metri. Temeljna podoba doline je odvisna od tektonske strukture ter raznolike kamninske sestave. Podrobnejša reliefna oblikovanost pa je posledica kraškega delovanja ter pleistocenskega ledeniškega preoblikovanja. Jezera v Dolini Triglavskih jezer so zaradi zakraselosti pokrajine izjemen pojav. Zaradi neodgovornega delovanja človeka (naseljevanje rib) so dandanes močno ogrožena. Dolina Triglavskih jezer premore številne botanične posebnosti, med katerimi so bile nekatere odkrite šele nedavno. Izmed rastja so zaradi človekovih posegov v pokrajino doživljali spremembe predvsem gozdovi. Preplet človekovih dejavnosti (gozdarstvo, planšarstvo, oglarjenje) je ustvaril kulturno pokrajino. Na območju Triglavskih jezer so bile pred zavarovanjem tri planine: Jezéra/Pri Jezérih, Pri Utah in Lapučnica. Po opustitvi smo priča njihovemu zaraščanju. Vzpostavljen varstveni režim pa je dopustil gorništvo in Dolina Triglavskih jezer je danes med bolj priljubljenimi planinskimi destinacijami v slovenskem delu Alp.