Naslov:
Antropologija med štirimi stenami. Spoznavanje družbe in sebe med pandemijo
Avtor:
Drugi avtorji:
spremna beseda
Leto:
Ključne besede:
Jezik(i):
Opis

Kaj se zgodi, če antropolog obtiči med štirimi stenami? Koga naj raziskuje v osami? Knjiga predstavi zagate »profesionalnega voajerja«, ki je med pandemijo začel opazovati sebe in svoje bližnje ter zapise objavljati po spletu. Tako je nastal nenavaden dialog med opazovalcem, ki se je prelevil v razkazovalca, in družbo, ki je spremljala in komentirala njegove čudne navade: od razkuževanja nakupljene hrane in tuširanja steklenic do zalezovanja ptic, ki so se naselile na opustelem igrišču. Je čuden on – ali smo čudni mi?

 

Predgovor. Zastoj

Ponedeljkovo jutro, petnajsti dan po preklicu epidemije. Ura je pol devetih. Debele dežne kaplje udarjajo ob vetrobransko steklo, brisalca pa odrivata vodo sem in tja ter se v enakomernem gibanju nenadoma povsem zlijeta z ritmom skladbe iz radia: »Čas bo zacelil svet, čas bo pomlajšal ta planet. In ko naju ne bo, ostalo bo rožnato nebo …«

»Si v redu?« vprašam šestletnega sina, ki sedi za mano na svojem varnostnem sedežu. Ne odgovori mi. Pogledam v vzvratno ogledalo in preverim, ali ni morda zaspal. Še je buden. Skoz stransko steklo zamišljeno gleda kolono avtomobilov, ki se ob nama počasi pomika proti drugemu delu mesta. »Obtičala sva v prometu,« mu rečem in pojasnim, da se temu pravi zastoj, on pa pokima in modro pripomni: »Ati, včasih pa ni bilo toliko zastojev.«

Res, še pred slabim mesecem sva zjutraj švignila skoz mesto. Ceste so bile prazne, avtomobili so čakali na parkiriščih, avtobusi so počivali, ljudje niso hiteli v službo, šole so bile zaprte, vrtci tudi. Prometnih zastojev takrat res ni bilo, zdelo pa se je, kakor da je ves svet zastal. Ustavil ga je drobni virus, ki se je razširil po svetu in čez noč postal glavni sovražnik človeštva in hkrati največji zvezdnik – zavzel je več medijskega prostora od vseh vplivnežev in vplivnic skupaj, vštevši Kim Kardashian in Challeta Salleta.

Virus SARS-Cov-2 je vplivnežem odščipnil prostor in nam odžrl čas, hkrati pa je ponudil priložnost, da se ustavimo in premislimo, kaj pravzaprav potrebujemo in česa si želimo. So jutranji zastoji in vsakdanje dirke na delo res ideal, h kateremu naj si prizadevamo v prihodnosti? Ali si lahko izmislimo nove načine premikanja in produkcije, ki bodo bolj ukrojeni po meri ljudi in drugih bitij, s katerimi sobivamo na tem planetu?

Glede na to, kako hitro in brezbrižno smo po karanteni planili nazaj v življenje, v varno zavetje leta 2019, vse bolj dvomim, da se nam bo posrečilo ob virusnem pretresu bistveno spremeniti družbo. Res pa je, da je intersubjektivna izkušnja s karanteno, ki smo jo doživljali skupaj in hkrati vsak po svoje, vsakogar med nami nekoliko spremenila – in nas morda vsaj malo premaknila kot globalno skupnost.

Da bi med pandemijo popisal spreminjanje družbe in sebe, sem se lotil zapisovanja, ki je začelo nastajati organsko in nenačrtno. Prvi zapis je nastal po tem, ko sem obiskal bližnje nakupovalno središče in ugotovil, da ni nič več tako, kakor je bilo, če parafraziram nekdanjega slovenskega predsednika. Ljudje so med nakupovanjem nosili zaščitne maske, premikali so se drugače kakor pred razglasitvijo epidemije in kupovali ogromne količine toaletnega papirja – ali pa se mi je tako vsaj zdelo. Kot antropolog, ki se mora po nenavadnost in drugačnost navadno odpraviti kam daleč, po možnosti v tujino, sem začutil neznosno željo, da popišem, kaj se dogaja okoli mene. Čudnost je bila nenadoma tu, pred nosom.

Opis lastne nakupovalne izkušnje sem že zvečer objavil po omrežjih Facebook, Twitter, Instagram in LinkedIn, in sicer tako v slovenskem kot tudi angleškem jeziku, saj sem skušal tudi tistim, s katerimi sem povezan v tujini, prenesti informacije o tem, kaj se med pandemijo godi »za devetimi gorami in devetimi vodami«. Zatem sem pisal vsak dan, in to več kot mesec dni, ter zapise sproti prevajal. Iz enkratnega dogodka je popisovanje stanja postalo najprej obred, pozneje pa skoraj že služba. Ob zapisih se je namreč začelo oglašati vse več ljudi. Nekateri so pisanje hvalili, drugi pa so ugotavljali, da postajam v izolaciji nekoliko blazen. Všeč so jim bile strategije za preživetje v domačem ujetništvu in nasveti, kaj brati med karanteno, razburilo pa jih je, da sem obut v kroksice ozmerjal fante, ki so igrali košarko na zaklenjenem šolskem igrišču. Mnogim se zdelo nekoliko noro tudi, da sva z ženo toliko časa in truda namenila pranju hrane, ki sva jo prinesla iz trgovine, drugi pa so mi pisali, da tudi sami počnejo enako …

Spletni dnevnik se je postopoma spreminjal v dialog med mano in družbo, ki je sicer nisem videl, je pa bila ves čas nekje blizu, na drugi strani zaslona. Med štirimi stenami tako nisem obtičal le z družino, temveč je naše doživljanje krize spremljalo veliko ljudi, med katerimi mnogih sploh nisem poznal. Nekateri od njih so mi celo svetovali, o čem naj pišem, in negodovali, če sem kakšno temo obravnaval na način, ki je bil po njihovem mnenju zgrešen.

Zaradi občinstva, ki je vsak dan pričakovalo novo zgodbo, sem zapisovanje vse bolj čutil kot obveznost, hkrati pa sem se iz posameznika začel spreminjati v medij. Že zjutraj sem ženo začel nadlegovati z vprašanjem, o čem naj tokrat pišem, na sprehodih po »ozunju« pa sem nenehno oprezal, kje bi lahko posnel dobro fotografijo, ki bi jo zvečer priložil zapisu. Pisati sem običajno začel zvečer, ko so šli otroci spat, in potem potreboval uro, dve za slovenski zapis, potem vsaj še uro za prevod v angleščino in zatem še približno uro za obdelovanje fotografij in širjenje zapisa po omrežjih. Delo pa se potem sploh ni končalo. Po vsaki objavi so začeli deževati komentarji, na katere je bilo treba sproti odgovarjati in braniti lastno pozicijo.

Tako mi je iz rok vse bolj polzel čas, ki sem ga med karanteno nameraval porabiti zase. Ko je država oznanila, da bomo v naslednjih tednih preživeli večino časa med štirimi stenami, sem si namreč pomel roke in si skrivaj rekel: »Odlično!« Mislil sem, da bom imel končno več časa za branje in sprehode v naravo, in se veselil, da bomo z družino odigrali namizne igre, ki so se leta prašile na omari. Navdušen sem bil nad mislijo, da bova z ženo pogosteje kuhala zdrave jedi, pripravljene iz zelenjave, ki bo zrasla na domačem vrtu, in sanjaril o romantičnih večerih, ki si jih bova privoščila v osami. In kaj se je dejansko zgodilo? Obtičal sem pred zaslonom in pisal predvsem o tistem, kar se mi je pletlo v glavi. In tako dan za dnem. Ko se mi je dokončno uprlo zreti v lasten popek, sem se odločil končati z zapisi in pritisnil zadnjo piko. Občinstvo ni bilo posebej navdušeno, da je »prve sezone« konec, razočaran nad sabo pa sem bil tudi sam. Zdelo se mi je, kot da sem lastno medijsko hišo poslal v stečaj.

Približno mesec zatem, ko sem na 36. dan karantene končal s karantenskimi zapisi in ugonobil medij, ki sem ga poimenoval Antropologija med štirimi stenami, sem se zazrl nazaj in ugotovil, da je bil zastoj pravzaprav kar koristen. Med njim je namreč nastala ta knjiga, ki je dejansko nisem spisal sam, temveč smo jo ustvarili s tistimi, ki so moje pisanje brali in komentirali po omrežjih. Dnevniški zapisi, ki sem jih širil po spletu, so namreč celoviti in pestri prav zato, ker jih dopolnjujejo mnenja ljudi, s katerimi smo se znašli v nenavadnem zastoju, med katerim smo bili sicer sami, a hkrati skupaj – podobno kakor na cesti, ko tičimo vsak za svojim volanom, ujeti v izoliranih celicah na štirih kolesih. Medtem ko nekateri po radiu poslušamo skladbo o času in zraven mrmramo refren, so drugi priključeni na drugačne frekvence. Na vse pa tačas pada isti dež. In vsi stojimo in čakamo, da se spet prižge zelena luč na semaforju. In potem speljemo in se ustavimo in speljemo …

***

S sinom sva se po polurni vožnji končno pripeljala na drugi del mesta. Dež je medtem nekoliko pojenjal, kaplje pa so risale kroge v ogromni mlaki, sredi katere sva parkirala. »Previdno stopi na pločnik, da si ne zmočiš čevljev!« sem mu zabičal, medtem ko sem pridržal vrata, da je lahko stopil iz vozila. Tedaj me je prešinilo: pozabil sem vzeti nahrbtnik s škornji! V glavi sem sočno zaklel in sina prijel za roko ter ga previdno vodil med lužami, da bi ostal suhih nog.

Ko sva prišla do tašče in tasta, sem jima najprej pojasnil, da se bom takoj vrnil in prinesel še opremo za dež, ki je ostala doma. »Ni treba,« sta pomirjujoče rekla, »saj ne bomo hodili ven.« Meni pa je bilo jasno, da bo treba še enkrat na pot. Ni bilo dovolj, da sem zastoj doživel enkrat – vajo bo treba ponoviti in znanje utrditi. Tako prepevajo tudi Dan D na koncu pesmi, ki je prej igrala po radiu: »Čas bo rekel stop, čas je za še en krog, čas je za še en krog …«

Kazalo vsebine

Zahvale

Predgovor. Zastoj

 5. dan karantene: Jezdeci apokalipse
 6. dan karantene: Golo sonce nad jeklenimi votlinami
 7. dan karantene: Sveža zemlja
 8. dan karantene: Dolgčas in inovativnost
 9. dan karantene: S toaletnim papirjem proti covid-19
10. dan karantene: Telesne tehnike med pandemijo
11. dan karantene: Ljudem vstop prepovedan!
12. dan karantene: Življenje je igra
13. dan karantene: Ves svet je oder
14. dan karantene: Mlečni zombiji!
15. dan karantene: Tuširanje steklenic
16. dan karantene: Nadzor v kroksicah
17. dan karantene: Osem nasvetov za ohranitev zdrave pameti v družini
18. dan karantene: Kužne novice
19. dan karantene: Ljubezen v času karantene
20. dan karantene: Minutka
21. dan karantene: Svet čez pet let
22. dan karantene: Maček brez meja
23. dan karantene: 23 dni samote
24. dan karantene: Narastek
25. dan karantene: Junakova pot v trgovino
26. dan karantene: Vrhunske navade v usranem času
27. dan karantene: Pavza
28. dan karantene: Potovanje
29. dan karantene: Čas za umirjen premislek o odpadkih
30. dan karantene: Aleluja!
31. dan karantene: Kava in knjige
32. dan karantene: Smeh je pol zdravja
33. dan karantene: Dr. Google
34. dan karantene: Sprosti se!
35. dan karantene: 7 x 8 = ?
36. dan karantene: Konec vojne

Spremna beseda
Vesna Milek: Nastanek novega človeka

O avtorju

Založnik

Založba ZRC

ISBN

978-961-05-0467-2

Specifikacija

mehka vezava • 20 × 12 cm • 152 strani • ilustrirano

Cena

19,00 EUR (redna)