Užaljeno maščevanje blagohotnega fašizma

V nasprotju z nacisti so fašisti že v popkulturnih upodobitvah blagohotnejši, skorajda smešni v svoji južnjaški nesposobnosti: vojakom v filmu Mediterraneo gre po glavi vse kaj drugega kot vojskovanje, častnik v BBC-jevi nanizanki 'Allo 'Allo! s perjanico na čeladi žanje zvečine le pomilovalne nasmehe. Podobno tudi Italijani sami o sebi - spet v nasprotju z Nemci - ne mislijo, da so med drugo svetovno vojno zagrešili kaj posebej slabega. Le kako bi, Italiani, brava gente - narod pesnikov in ljubimcev, pomorščakov in raziskovalcev! Knjiga Užaljeno maščevanje, ki je pravkar izšla pri Založbi ZRC in govori o fašistični raznorodovalni politiki na primeru koncentracijskih taborišč, jih postavlja na laž. Še več, tovrstna opravičevanja in relativizacijo, češ, fašizem ni bil tako slab, preglasi z najtrdnejšim argumentom in najmočnejšim možnim glasom: z glasom pričevalcev, tistih Slovenk in Slovencev, ki so Rab, Gonars in druga taborišča v okolici skusili na lastni koži. In se ne strinjajo, da je bil fašizem bolj hec, Italijani pa zabavni pajaci.

Zapiranje Slovenk in Slovencev v italijanska taborišča je bilo do nedavnega pri nas slabo raziskano. Pričujoča knjiga je nastala v okviru projekta ARRS Italijanska fašistična taborišča v spominih Slovencev in Slovenk, vendar se poleg na pričevanje preživelih opira tudi na arhivsko dokumentacijo in zgodovinske študije slovenskih in italijanskih zgodovinarjev, kot so v uvodu zapisali avtorji, dr. Oto Luthar, dr. Marta Verginella in dr. Urška Strle. Po koncu druge svetovne vojne je zanimanje za grozote, ki so se dogajale v taboriščih, hitro uplahnilo, ugotavljajo, za t. i. »čas pričevalca« je bila potrebna časovna distanca. Z razdalje osmih desetletij je pogled na preteklost drugačen, hkrati pa so avtorji knjige, kot pravijo sami, za kaj takega ujeli zadnji trenutek – preživeli počasi umirajo, »kmalu bomo razpolagali samo še z privzetim spominom«. Opozarjajo, da pričevanja ni mogoče zamenjeti za pravo zgodovino, saj pri taboriščnikih med drugim obstaja nevarnost t. i. Mengelejevega efekta – prisvajanja izkušenj drugih prič.

Avtorji že takoj na začetku pometejo s trditvami, naj bi bili prebivalci Ljubljanske pokrajine ob zasedbi deležni mehkejše okupacijske politike, katere namen je bil postopno zlitje z italijansko kulturo »višje omike«. Slovenci naj bi v očeh fašističnih kolonizatorjev veljali za mehkejši oreh kot recimo domorodci v Etiopiji; navsezadnje smo imeli z Italijani »skupno katoliško tradicijo«. A to ni bilo res: t. i. »mehka strategija združevanja italijanske in slovenske civilizacije« je hitro pokazala prave barve, višek teh sprememb je bila roška ofenziva leta 1942, zatem pa še internacija civilnega prebivalsta. »In kot vsako drugo maščevanje, ki izvira iz užaljenosti, je bilo tudi italijansko maščevanje nad upornimi Slovenkami in Slovenci zaradi tega še za spoznanje bolj kruto in sistematično«.

Knjiga Užaljeno maščevanje, ki ne skriva, da se je zgledovala tudi po mikrozgodovinskih študijah, je v delu, kjer prinaša sintezo intervjujev s preživelimi – k sodelovanju so jih vabili z objavami oglasov v raznem časopisju, najboljši odziv so zabeležili v glasilih Družina in Svobodna misel -  razčlenjena na poglavja po etapah taboriščnega vsakdana: Sprejem, namestitev in premestitev; Bivalni pogoji in obleka; Higiena, bolezni, smrt; Hrana, voda; Pomoč od zunaj, pomoč od znotraj; Nasilje in smrt – drugič; Špiclji in kapoti; Solidarnost in delo; Beg; Starostna in socialna struktura; Družabno življenje in intima; Vera, bogoslužje, politika.

Kot je zapisal ameriško-bosanski pisatelj Aleksander Hemon, v njihovi družini ni zgodovine brez katastrofe. Toda: »katastrofa lahko ljudi ohromi, lahko pa je tudi začetek razrešitve nekega zapleta«. In prav zato »mora vsakdo, ki je preživel katastrofo , povedati svojo zgodbo – še več, v resnici jo je dolžan povedati«. Mi pa smo jo dolžni poslušati.