Staroverstvo: falsifikat ali odraz časa, v katerem sta bili religija in znanost eno
Ko je konec leta 2015 pri Založbi ZRC izšla knjiga Iz nevidne strani neba, v kateri je avtor, Pavel Medvešček – Klančar, priobčil besedilo pogovorov s t. i. staroverci iz hribovitih delov zahodne Slovenije, jo je splošna javnost sprejela z navdušenjem. Znanstvena sfera se je, po drugi strani, odzvala pretežno z dvomom in skepso. Popis, analiza in ovrednotenje objavljenih pričevanj domnevnih starovercev je tako eden glavnih ciljev pravkar izdanega zbornika z naslovom Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo, ki je letos poleti izšel pri Založbi ZRC in je deloma rezultat ciljno-raziskovalnega projekta ARRS pod vodstvom dr. Anje Ragolič z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Knjigo sta uredili dr. Saša Babič (Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU) in Mateja Belak (Inštitut za arheologijo ZRC SAZU).
Krščanstvo je preplavilo najprej Sredozemlje in se nato razširilo na ves svet, zato so se vsakršna ugibanja, ali se je v kakšnih odročnih krajih kje morda le ohranilo kakšno staro verovanje, zdela enaka vpraševanju, ali je mogoče, da bomo na katerem na velikih alpskih smučišč naleteli na jetija, začenja svoje besedilo z naslovom Kratko o knjigi dddr. Andrej Pleterski (Inštitut za arheologijo ZRC SAZU). Tudi on priznava, da se je ob izidu Medveščkove knjige ter že leta 2012, ko je izšla knjiga V siju mesečine Borisa Čoka, strokovna javnost znašla pred »velikanskim izzivom, kako se odzvati«. Problematizira tudi poimenovanje »staroverstvo«, ki se sicer zdi skladno s tem, »kar so pripovedovalci imenovali naša stara vera s starimi bogovi in molitvami po starem«. »Poganstvo« po Pleterskem zagotovo ne pride v poštev, saj je zaničljivo, zato pa predlaga »naravoverstvo« ali celo »rodnoverstvo«. Čas bo pokazal, ali se bo kateri od teh izrazov v prihodnosti uveljavil, še dopiše.
Medvešček je v 50. in 60. letih kot popisovalec ruralne stavbne dediščine, zaposlen na novogoriškem Zavodu za spomeniško varstvo, po dolgem in počez prekrižaril Zahodno Slovenijo, na mopedu in peš. »Pavel Medvešček se je s prebivalci odročnih zaselkov in samotnih kmetij rad pogovarjal o preteklosti in tako je beseda sčasoma nanesla tudi na njemu neznano izročilo, o katerem je začel spraševati in si povedano zapisovati,« okoliščine, v katerih je knjiga nastajala, razloži dr. Cirila Toplak. Razlog, zaradi katerega je Medvešček svoje zapiske izdal šele pol stoletja po tem, ko je prvič naletel na staroverce, je, da jim je bil obljubil, da bo s tem počakal do leta 2007, »ko bo lunin krajec ponovno obrnil proti zemlji« in bodo vsi pripovedovalci zagotovo že mrtvi. Cirila Toplak v svojem prispevku sicer obravnava družbeno-politične vidike zahodnoslovenske naravoverske skupnosti. Poleg tega predstavi »poglavitne ideološke prvine naravoverske kontrakulture«.
V knjigi Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo je najti še pet razprav, ki pokrivajo razločne vede (filozofija, arheologija, etnologija) in kritično vrednotijo sporno gradivo. Sicer pa glede tega, kako so ga sprejeli v strokovni javnosti, urednici že v uvodu napišeta tole: »V času vznika te teme sta se zasidrali dve struji v etnologiji in v širših humanističnih in družboslovnih vedah in njuni raziskovalni fokusi so različni. Medtem ko ena stran želi ovrednotiti znanje, prakse starovercev, saj se jim gradivo kaže kot verodostojno, dugi razmišljajo bolj o diskurzih, skupnosti, identiteti, ki jih gradivo, videno kot neverodostojno, poraja danes. Burne debate med obema strujama pa potekajo predvsem glede verodostojnosti gradiva, ki sta ga objavila Medvešček in Čok.«
Dr. Katja Hribar Virgolet objavlja razpravo o (Ne)pristnosti verovanj in praks v gradivu o 'posoških starovercih' ter o primerljivosti in o različnih pogledih na svet. Dr. Matjaž Bizjak (Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU) je spisal prispevek z naslovom Kolonizacija Srednjega Posočja, v katerem obravnava poselitveno zgodovino ozemlja med Gorico in Tolminom ter vlogi, ki sta ju pri tem imela oglejski patriarhat in freisinško škofjeloško gospostvo. Dr. Lenart Škof je prispeval »filozofsko-teološko interpretacijo elementov slovenskega predkrščanskega verskega izročila«, kot poimenuje staroverstvo. Miha Mihelič piše o verovanju v boga Belina in magično moč ključa sv. Belina, ki je bilo na zahodu Slovenije živo vsaj še v začetku 20. stoletja – Trije Belini in njihovi sinkretizmi v ustnem izročilu zahodne Slovenije. Dddr. Andrej Pleterski v prispevku z naslovom Verovanje host v sklopu staroverstva na Slovenskem in verovanja starih Slovanov rekonstruira »verovanjski sistem starih Slovanov, ki je vseboval mitično zgodbo o kozmičnem paru, ki spreminja svoje obnašanje v teku letnih časov, ter kompleksno božjo entiteto, ki so jo sestavljale delne entitete«.
Več o knjigi, ki se končuje z dvema prispevkoma, označenima kot gradivo – Vpliv monolitov na lokalno magnetno polje dr. Rudija Čopa in Cerkev kot del staroverskega svetišča Franca Šturma, najdete na tej povezavi.