Peršmanova domačija, zločin brez kazni

Izid stripa o pokolu civilistov na avstrijskem Koroškem
Datum objave: 01. september 2022

Pri Založbi ZRC je letos poleti izšel strip o temi, za katero bi si prvi hip mislili, da ni tiste vrste, ki sodi v kvadratke z navadno vedro ali vsaj šegavo vsebino: o pokolu na Peršmanovi domačiji. Na odročni koroški kmetiji so v zadnjih dneh druge svetovne vojne enote SS v sodelovanju s policijo postrelile 11 civilistov. A tako kot ne drži, da morajo biti vsi stripi veseli, velja tudi, da je slika včasih lahko bolj ganljiva kot tisoče suhoparnih besed. Prav takšno, ganljivo zgodbo je za knjigo z naslovom Peršmanova domačija in podnaslovom 25. april 1945, ki ga je leta 2018 objavila dunajska založba bahoe books, napisala Evelyn Steinthaler, pisateljica, novinarka in prevajalka, ki je otroštvo preživela v Vetrinju, avtorica risb je Verena Loisel, ilustratorka in striparka z Dunaja, spremno besedo pa je napisala dr. Lisa Rettl, zgodovinarka iz Celovca. Za prevod v slovenščino je poskrbel Jernej Biščak.

Pomlad leta 1945. V zraku je vonj po svobodi in obet skorajšnjega konca vojne. Vest o zlomu fronte je prišla tudi do partizanov po odročnih krajih avstrijske Koroške, ki vedo, da je kapitulacija Nemčije in nacistov le še vprašanje časa. Malone praznično je vzdušje tudi na Peršmanovi kmetiji, kjer živi razširjena družina Sadovnik in kjer zatočišče ter hrano že od začetka vojne pogosto najdejo tudi partizani.

Tudi tega 25. aprila 1945 so tu, imajo sestanke in seje, na katerih razpravljajo o času po koncu vojne, za zvečer se pripravlja zakol živine in pojedina. Toda nekdo je Sadovnikove naznanil za krajo, in kmalu se pred odročno gorsko kmetijo znajde enota esesovcev v spremstvu policije. Družina se skrije v klet, vname se strelski spopad med partizani in esesovci. Ti morajo partizanom priznati številčno premoč in odidejo. A se na pobudo vodje, Josefa Reischla, ki si želi pokrasti hrano, vrnejo. Tedaj postrelijo še vso razširjeno družino, skupno 11 ljudi. Le dvema otrokoma, ki sta bila pokolu priča, se uspe rešiti in se zatečeta v gozd. Zgodba je povedana skozi oči enega od njih, tedaj 13-letne Ane Marije Sadovnik (ki so jo do smrti vsi klicali Anči).

In kar pretrese skoraj enako kot nesmiselnost nasilja na pragu svobode, je, da zločin nikdar ni bil kaznovan: avstrijske oblasti so leta 1949 priredile sodni proces esesovcev, ki so obstajali z imeni in priimki, a iz neznanih razlogov niso nobenega od njih spoznali za krivega, kaj šele obsodili.

Leta 1982 so na Peršmanovi domačiji – kamor se je Ana Marija Sadovnik po koncu vojne vrnila in tam z izjemo zadnjega desetletja preživela vse svoje življenje – odprli muzej. Kot piše dr. Rettl, je »Peršmanova domačija edini kraj v Avstriji, na katerem je zgodovina na Koroškem živeče manjšine – zgodovina preganjanja in odpora – urejena v stalni muzejski zbirki«.

Pokol na Peršmanovi kmetiji je bil odtlej v navdih že kar nekaj umetnikom in umetnicam (gledališki projekt Umetnost sovražnosti/Die Kunst der Feindschaft, gledališka predstava Enajst duš za enega vola/Elf Seele für einen Ochsen). Kar vsaj malo vzradosti in daje upanja za prihodnost, je tudi, da avtorji oziroma avtorice teh odrskih uprizoritev večinoma sploh niso pripadniki slovenske manjšine s Koroške. Nemško govoreče so tudi vse tri soustvarjalke knjige Peršmanova domačija. In če bi koga začudilo, da so vse ženske: prav ženske so, ko so njihove moške vpoklicali ali pa so se podali k partizanom, v hribovskih vaseh na Koroškem med drugo svetovno vojno pogosto igrale pomembno vlogo v partizanskem odporu, poudarja zgodovinarka Lisa Rettl.

Več o stripu na predstavitvenih straneh Založbe ZRC, kjer ponujajo tudi spletni nakup. Knjiga pa je poleg Azila na Novem trgu 2 v Ljubljani naprodaj tudi v slovenskih knjigarnah in še kje, npr. v muzeju Peršmanova domačija.