Iz zakulisja evropskih projektov

Antropologija je umetnost, zmožna približati eksotične stvari, in hkrati stvari, ki so nam blizu, narediti eksotične, se glasi ena od opredelitev antropologije, ki je bila nedvomno v navdih avtorju knjige Zakulisje evropskih projektov, dr. Gregorju Cerinšku. Cerinšek, ki ima za sabo skoraj dve desetletji izkušenj s sodelovanjem pri različnih evropskih projektih, je danes tudi vodja Oddelka za aplikativne družboslovne raziskave v Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani. Toda za potrebe pričujoče knjige se je prvič podal tudi na pot »pošastnega ovaduha«, kot zapiše. Nekaj let je zbiral izjave projektnih sodelavcev, obenem pa je v duhu opazovanja z udeležbo, ki se je razvilo v mnogo več, tudi sam sebi postal predmet proučevanja in spoznavanja.

Avtor Zakulisja evropskih projektov se popisovanja in analize projektih omrežij, dinamike odnosov znotraj projektov in sploh vsega, nad čemer se sklanja, ne loteva brez smisla za humor in predvsem čuta za bogato metaforiko, ki nemalokrat korenini v grški ali rimski mitologiji, popkulturnih referencah ali literarnih klasikih. Projekte, denimo, primerja s srečnimi in nesrečnimi družinami prosto po Tolstojevi Ani Karenini. Med spomini na prvi zagonski sestanek (t. i. kick-off meeting – da, tudi projektni latovščini se posveti!) leta 2005 v Frankfurtu, prevladuje vonj v prostoru, kjer so se zbrali vsi sodelujoči v projektu Custom-Fit. Da Zakulisje evropskih projektov ni le še eno suhoparno spisano znanstveno delo, navsezadnje povedo že naslovi posameznih poglavij, ki so pogosto besedne igre, se poigravajo z asociacijami ali pa so kar tako šaljivi: Trojna vijačnica; Kura ali jajce?; Mit o projektnem Ozirisu; Projekt je mrtev, naj živi projekt!; Pesem, boginja, zapoj; O projektnih večerjah oz. kdo mi je pojedel solato?; Ali ste jedli jastoga?; Covido, ergo Zoom ...

Tako Gregor Cerinšek ne priteguje le bralstva z bogatimi izkušnjami (so)delovanja v različnih evropskih projektih - ti bodo knjigo gotovo pregledovali drugače – temveč tudi one, ki tovrstnih izkušenj nimajo, vendar so obdarjeni z radovednostjo. Morda pa bo premaknil celo ljudi iz tiste skupine, ki so o tem ali onem evropskem projektu le nekje nekaj slišali in se odtlej trmasto držijo prepričanja, da so evropski projekti le neka posebej razsipna oblika druženja na tuj račun (prepričanje, s katerim je bil avtor soočen na družinskem kosilu že na samem začetku svoje kariere na področju evropskih projektov), s katero se odžira denar za bolj oprijemljive investicije. Recimo za sveže asfaltiran pločnik v domačem zaselku, ki bi ga nato slavnostno otvorili ob zvokih godbe na pihala, župan pa bi se s tem lahko bahal še leta in si tako tlakoval pot v naslednji mandat.