Čudna, čudna zemlja slovenska
»Čudna, čudna Zemlja!« sem premišljeval, ko sem leta 4000. po Kristusovem rojstvu poleg spremljevalca svojega prekoračil vrata bele naše Ljubljane! Tako piše Ivan Tavčar, ki se je pod besede distopičnega romana 4000 podpisal kot dr. Nevesekdo, glavni navdih zanj pa mu je bil dr. Ničmah. Ničmah je anagram za Antona Mahniča, vodilnega slovenskega klerikalca, ki je deloval pod parolo »iz ljubezni do Boga moraš sovražiti tistega, ki vanj ne veruje«. S tem je izpodbijal tezo, da lahko monoteizem deluje brez sovraštva. In tako se bralci kar naenkrat znajdemo v distopični pokrajini, v temnem srednjem veku, kjer je licemerstvo edina kultura, kjer ljubezen ne obstaja in kjer ljudi nažira večna krivda. Roman se začne z vstajenjem protagonista, ki ga po dva tisoč letih angel Azrael pokliče, da ga odpelje do sodnika, ki naj bi mu izkazal milost.
»Torej mi je oprostil pregrehe moje!« sem zaihtel radostno.
»Vse ti je oproščeno! Dva tisoč let si ležal v zemlji brez življenja in zavesti. In to se je videla stvarniku primerna kazen za tvojo samozavest, s katero si se odlikoval nekdaj!«
»Dva tisoč let!« sem vzkliknil. »Kaj se je zgodilo s slovensko domovino v tem času?« (str. 33–34)
Roman 4000 je leta 1891 začel izhajati v Ljubljanskem zvonu, dolgo časa je bil pahnjen v pozabo, letošnji (po)natis pri Založbi ZRC pa ponovno postavlja zrcalo klerikalizmu v Sloveniji oziroma bolje rečeno kar celotnemu slovenstvu, saj smo Slovenci tako »prežeti z večnim samoizčrpavanjem, kdo je 'naš' in kdo je 'njihov', da nam bo še leta 4000 vladal klerikalizem – kar pomeni, da nismo sposobni za svobodo.« (iz spremne besede Barbare in Iztoka Simonitija) Slovenci, obsojeni na večno podrejenost duha in telesa ter večni zamudniki, smo tako tarča posmeha, ki se preko fine sinteze Butalcev Frana Milčinskega in Orwellovega 1984 tke v različnih oblikah humorja, od ironije, farse in groteske do sarkazma in pikrega cinizma. Ta večni razkol slovenstva in stanje neprestane državljanske vojne pripeljeta celo do tega, da so »blagoslovljenega leta 4000. po rojstvu našega Odrešenika slovesno in veličastno sežgali zadnjo knjižico poezij Franceta Prešerna«. (str. 150) Če se spomnimo Krsta pri Savici, gre v tem večnem nacionalnem razkolu Slovencev prvi vzrok iskati prav v pokristjanjevanju, zato je treba po klerikalnem protokolu v kali zatreti vsakršno obliko avtonomne in svobodne misli, ki se najmočneje prenaša prav skozi literaturo.
Vas zanima, kaj se je zgodilo s slovensko domovino v tem času? Nič, kar bi bilo vredno, da bi se človek dvakrat vrnil na Zemljo. Roman se odvija na pogorišču zgodovine, kjer se Ljubljana imenuje Papeževa provincija številka LII, kjer so uvedli nabore za ženitev in možitev, da bi se zatrla tista »grozna spolna ljubezen«, kjer ljudje zopet govorijo latinsko, v slovenskem jeziku se pišejo le še molitvene knjige in kjer ljudi sežigajo na grmadi. Za večji vpogled v resnost situacije boste morali prebrati roman 4000, za vsak slučaj pa si kupite še Prešernove Poezije. Nikoli ne veste, kdaj bo zmanjkalo elektrike in bodo spet sežigali knjige.
