Glavni junak knjige je burekov več. Burekov več? Burekov več predstavlja tisti del bureka, ki je podvržen simbolnemu, konstruiran s diskurzi: vse, kar obstaja na, v, ob bureku in je več od brezpogojnega bureka – bureka kot enodimenzionalnega polnila želodca. Burekov več je v prvi vrsti razumljen kot produkt označevanja, torej pomenov, v katere pa so na številne, kompleksne načine investirana oblastna razmerja. O tem pajdaštvu označevanja in oblastnih razmerij nam jasno govori verjetno najbolj prepoznaven »slovenski« grafit: »Burek, nein danke!« Burek v tej sintagmi, ki povzema (pre)pogosti slovenski odnos do tujcev in tujega, označuje, konotira, stoji za nekaj drugega. In ta, ki to sintagmo izreka, že s tem ko jo izreka, kaže ali želi pokazati na svojo prednostno, nadrejeno pozicijo. Toda pri tej diskurzivni produkciji materialni in funkcionalni kontekst bureka ni nepomemben. V diskurzivno produkcijo (kompleks označevanja in oblastnih razmerij) je na številne načine vključeno nediskurzivno, materialno polje. S parafrazo Marxa, ljudje delajo svoj lastni burekov več, toda ne delajo ga, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo ga v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali.

Besedilo je razdeljeno na šest poglavij. V prvem poglavju z naslovom »Pred burekom« so zastavljena nekatera širša epistemološka vprašanja, ki jih postavlja preučevanje oziroma konceptualiziranje burekovega več. V drugem poglavju z naslovom »K bureku« so definirani in postavljeni okviri analize burkovega veča – torej nekakšen teoretski uvod k burekovi vrhnji stavbi oziroma k diskurzivni (pomenski in oblastni) produkciji burekovega več. Poglavje z naslovom »O bureku« analizira burek izjave nastale znotraj dveh diskurzov: diskurza o zdravem življenju in nacionalnega oziroma nacionalističnega diskurza. Sledi poglavje »Za burekom« – nekakšen povzetek, »(Ne)burekliteratura« in »Burekarhiv« – seznam vseh uporabljenih burek izjav.