Različna prenovitvena gibanja v krščanstvu so v zadnjih desetletjih močno vplivala na melanezijske družbe in kulture. Čeprav imajo te družbe veliko željo po popolni transformaciji, naletijo v svojih prenovitvenih dejanjih na nepremostljivo oviro: trdno vez med načinom bivanja in kraji, kjer se to bivanje udejanja. Ljudje iz vasi Ambonwari v provinci Vzhodni Sepik na Papui Novi Gvineji se soočajo z enakim problemom, odkar je katoliško karizmatično gibanje decembra 1994 prišlo v vas. Njihova kozmologija in družbena organiziranost sta bili od nekdaj neločljivi od poti (migracij prednikov, porok, izmenjav, posvojitev) in krajev (starih in novih vasi, krajev, kjer ribarijo in lovijo, prepovedanih krajev), njihovo zgodovinskost pa je od nekdaj določal predvsem odnos posameznikov in skupin do posameznih poimenovanih lokacij sredi deževnega gozda. Ker so časi tesno prepleteni s kraji, si v pokrajino umeščene časovnosti posamezniki in skupine tudi lastijo, jih vidijo in se jih lahko dotaknejo. Knjiga zagovarja tezo, da je ravno mnogoterost utelešenih krajevnih časovnosti tista, ki jim pri nenehnih poskusih preoblikovanja življenjskega sveta povzroča največje težave.