Zaradi uspešnega lobiranja aboriginskih skupin iz Tasmanije po repatriaciji predniških ostankov se sodobne svetovne muzejske in znanstvene zbirke radikalno spreminjajo. V zadnjih desetih letih se je vrsta muzejev v Veliki Britaniji, Avstraliji, ZDA in drugje odrekla zbirkam predniškega telesnega materiala oziroma prepovedala njihovo razstavljanje v javnosti. Kar Aborigini razumejo kot uspeh, marsikdo razume kot poraz in poseg v avtonomijo sodobne znanosti—predvsem tisti znanstveniki, fizični antropologi in biologi, ki so eksperti na področju raziskovanja DNA in izotopičnih analiz telesnega materiala. S poglobljeno antropološko razčlenitvijo moralnih in političnih interpretacij mrtvega telesa knjiga odstira aktualna vprašanja sprave, bolečine, identitete, spiritualnosti, avtentičnosti, pripadnosti in pravic v kontekstu postkolonialnega sveta. Poleg tega analiza procesov pogajanja o dostopnosti in uporabnosti predniških in sodobnih telesnih ostankov ponuja orodje in metodologijo za širšo znanstveno obravnavo vloge biotehnološke znanosti znotraj sodobne interpretacije telesa in telesnih delov.

Delo na pomemben in izviren način kritizira enoplastna razumevanja mrtvega telesa kot relikvije, znanstvenega objekta ali pravnega materiala. Namesto tega avtorica trdi, da so različni načini uporabljanja telesnih ostankov v sodobni dobi procesi, ki so izrazito politične in strateške narave.