70 let po smrti slovenskega pesnika, pripovednika in kritika Mirana Jarca (1900–1942) prva knjiga Zbranega dela prinaša Jarčevo poezijo iz zbirk Človek in noč (1927), Novembrske pesmi (1936) in Lirika (1940). Zbirke odlikujejo strog avtorski izbor, majhen obseg in prefinjena grafična oprema. Zato zajemajo manjši del Jarčevega lirskega opusa, ki je nastajal okrog 25 let, večidel v literarnih obdobjih po izteku moderne: v ekspresionizmu in novi stvarnosti, tako da so se spreminjale tako idejnost kot tematika in tehnopoetika te poezije. Ob posameznih tiskanih pesmih so v opombah navedene tudi rokopisne in tipkopisne različice. Trem zbirkam sledijo pesmi, objavljene v periodiki med vojnama, zlasti v Ljubljanskem zvonu ter Domu in svetu. Iz opomb so razvidni čas nastanka in revijalne objave pesmi, ki so razvrščene kronološko. Sledijo pesmi v prozi in malo znana otroška poezija. V prvi knjigi je tako objavljenih 213 pesmi. Komentar opisuje še Jarčevo biografijo, kritiško recepcijo zbirk, vrednotenje Jarčeve poezije v literarni zgodovini idr. S tem eden večjih slovenskih pesnikov 20. stoletja po daljšem premoru znova stopa v središče bralske recepcije in literarnozgodovinske refleksije.