Anton Vodnik (1901–1965) je bil eden najbolj svojevrstnih pesnikov v slovenski literaturi zgodnjega 20. stoletja. Slovenska poezija je v njegovem opusu dosegla čisto liriko, povsem ponotranjeno, spiritualizirano pesniško govorico v modernem prostem verzu. Kot mlad pesnik je Vodnik izhajal iz vplivov Gregorčiča in Župančiča, vendar je te kmalu povezal s širšim obzorjem evropskega simbolizma in ekspresionizma. Njegova eterična, sublimna lirika uteleša enega od vrhov slovenskega simbolizma in poduhovljene nove stvarnosti. Monografija Franceta Pibernika predstavlja Vodnikov nazorski in pesniški razvoj v trdni navezavi na primarne arhivske vire, zlasti na pisma samega pesnika in mnogih njegovih sodobnikov. Razgrinja barvit preplet historičnih podrobnosti, načelnih duhovnih opredelitev in poetičnih fragmentov – od silnic zgodnjega križarskega gibanja do spoprijema z negacijo katoliške literature, ki so jo plasirali levo-liberalni kritiki, vse do vojnega časa. Trdna historično-biografska metoda, ki jo Pibernik nevsiljivo dopolnjuje z interpretacijo, tako razgrinja pred bralcem dobršen del slovenskega duhovnega snovanja iz časa med obema vojnama.