Namen monografije je predstaviti utemeljitve za dopolnitve in spremembe pravopisnih pravil, hkrati pa tudi za potrditev njihove ustreznosti. Pravopisna problematika se je po obdobju kritik ob izidu SP 2001 v zadnjem desetletju umaknila v ozadje in nova vprašanja niso bila več strokovno tematizirana v tolikšni meri, kot smo bili vajeni v preteklih obdobjih, čeprav ostajajo enako pereča. Zlasti javno zastavljena jezikovna vprašanja opozarjajo na pomanjkljivosti obstoječih pravil, na težave pri njihovem interpretiranju in na nove, še ne evidentirane položaje rabe. Monografijo, v kateri je svoja spoznanja strnilo 18 avtorjev, sestavljajo trije vsebinski sklopi: prispevki prvega sklopa umeščajo pravopisni dogovor v širše družbeno okolje, v drugem avtorji iščejo odgovore na posamezna tradicionalna, a še vedno odprta pravopisna vprašanja. V tretjem sklopu je odprto vprašanje posredništva in posrednikov pravopisa, terminologije, pravorečnih ter onomastičnih vprašanj v pravopisu. Iz prispevkov v monografiji je razvidna težnja po posodobitvi pravopisnih smernic, po večji avtentičnosti jezikovnega gradiva in odprtosti do že uveljavljenih slogovnih možnosti.

Besedilo s tiskovne konference ob izidu monografije, 6. 12. 2012 (Helena Dobrovoljc)

Namen monografije Pravopisna stikanja, h kateri smo povabili več avtorjev, ki so se v zadnjem desetletju bodisi neposredno bodisi posredno ukvarjali tudi z nekaterimi vprašanji pravopisa, je predstaviti utemeljitve za spremembe in dopolnitve obstoječih pravopisnih pravil.

Pravopisna problematika se je po letu 2003 umaknila v ozadje in nova vprašanja niso bila strokovno tematizirana v tolikšni meri, kot smo bili vajeni nekdaj, čeprav vsakdanja raba priča, da jih ni nič manj in njihova perečnost ni nič manjša. A ne gre le za nevednost in težave pri interpretaciji obstoječih pravil, gre tudi za nove položaje rabe in spremembe v družbeni stvarnosti, ki pogosto zahtevajo še večjo preciznost pravil.

Monografija 18 avtorjev je razdeljena na tri sklope.

Prvi sklop Pravopis in drugi »predpisi« prinaša tematizacijo vprašanj, ob katerih se stikajo obvezujoča pravna določila in pa jezikoslovni dogovori, ki se zanašajo na prostovoljno disciplino jezikovnih uporabnikov. Pogosto je tolmačenje pravnih zakonskih določil, ki so povezana z uporabo jezika, v nasprotju z zakonitostmi jezika. Šele v zadnjem času je javnost ob mešanju poimenovanj blagovnih znamk oz. zaščitenih izdelkov (Cviček, Kranjska klobasa) ter generičnih poimenovanj in poimenovanj posameznih izdelkov (cviček, kranjska klobasa) postala pozorna na zapisovalne težave. Na slednje opozarjata avtorici prispevkov Pravopisna norma proti normam drugih ved in področij človekovega delovanja, ravnanja ter Pisanje imen izdelkov in znamk, Tina Lengar Verovnik in Helena Dobrovoljc.

V drugem sklopu monografije iščemo odgovore na posamezna tradicionalno problematična pravopisna vprašanja, tista, pri katerih se jezikoslovci kontinuirano zaustavljamo: gre za težave pri zapisovanju začetnice v neprvih sestavinah predložnih nenaselbinskih imen, najpogosteje gre za ledinska imena, kjer je podan predlog za vrnitev k načelu, predstavljenem v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis iz leta 1981 (H. Dobrovoljc: Pisanje začetnice v predložnih lastnih imenih). Drugo je raba velike in male začetnice pri pisanju izlastnoimenskih pridevnikov tipa Ahilov ščit in ahilova tetiva. Nataša Jakop opozarja, da se je aktualni pravopisni slovar z normiranjem prednostne dvojnice z malo začetnico opazneje odmaknil od tradicije pisanja teh pridevnikov v slovenščini in tudi od jezikovne rabe, zato bo v prihodnje pri tej skupini težko brez zadržkov slediti trenutni kodifikaciji.

Največ pravopisnih zadreg izvira iz stika slovenščine z drugimi jeziki. To problematiko splošneje predstavljata Aleksandra Bizjak Končar s poudarkom na pisnem domačenju novejšega besedja, ob katerem se odpirajo zlasti vprašanja o tem, kateri jezikovni in družbeni dejavniki pospešujejo ali zavirajo leksikalno podomačevanje, ter Aleš Pogačnik, ki je kritičen predvsem do delitve tujih jezikov na tiste z latinično in nelatinično pisavo in do glasovnega domačenja nelatinično zapisanih lastnih imen.

Konkretne predloge za ureditev oblikoslovnega pregibanja tujih imen prinašata prispevka Marte Kocjan - Barle, ki sistematično analizira slovenščini pogosto eksotično zveneča izglasja pri moških imenih in podaja predloge za načine pregibanja v stranskih sklonih, ter Andrej Stopar in Gašper Ilc, ki predstavljata pogled anglistov na pravopisno obravnavo imen z angleškim nemim e.

Med tujejezične vplive štejemo tudi pojav besednih zvez z nepridevniškim prilastkom oziroma samostalniških zloženk tipa tarok karte, tabu tema, mailing lista. Temu perečemu vprašanju se posvečajo trije avtorji, in sicer Nataša Logar Berginc s pobudo za poenostavitev dikcije pravila, ki se dotika tega vprašanja, Alenka Gložančev, ki problemsko in gradivsko bogato predstavlja zlasti novejšo leksiko tega tipa glede na rešitve v slovarju slovenskega pravopisa in Boris Kern z osvetlitvijo slovarskih vidikov v Slovarju novejšega besedja, ki je tik pred izidom.

Prispevki razdelka z naslovom Bolj podrobno o ločilih in pisnih znamenjih so trije: Mija Michelizza predstavlja nova pisna znamenja, ki so jih prinesle sodobne tehnologije in vse opaznejši vpliv elektronskega medija na neelektronska besedila, Tina Lengar Verovnik problematizira pravopisno obravnavo pristavčnosti. Pristavčne zveze se v pravopisu bodisi ne obravnavajo pri pristavčnih delih, bodisi so problematični ponazarjalni zgledi, bodisi se v pisni praksi zaradi različnih pristopov uveljavlja drugačna raba. Marta Kocjan - Barle v gradivsko bogatem prispevku o treh pikah poudarja potrebo po odpravi nedorečenosti ter podaja predloge za dopolnitev pravil.

V zadnjem razdelku tega problemskega sklopa Špela Arhar Holdt in Mojca Stritar prikazujeta nestandardno podaljševanje osnove moških samostalnikov na -o, ki se pojavlja namerno in vse pogosteje tudi v pisanem jeziku. Vprašanju je aktualno še zlasti ob primerjavi slovarskih rešitev v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in aktualnega pravopisnega slovarja.

Zadnji del monografije odpira načelna vprašanja: Damjan Popič tematizira vprašanje posredništva in posrednikov pravopisa in nastajajoče heteronormnosti v standardnem jeziku; Hotimir Tivadar osvetljuje razmerja med pisanim in govorjenim jezikom in poudarja potrebo po ponovni definiciji nadregionalnosti, ki je pomembna zlasti za s pravopisom povezana pravorečna vprašanja. Mateja Jemec Tomazin opozarja na razhajanja med pravopisno in terminološko obvestilnostjo, ob čemer ugotavlja, da je slednja lahko primerno pojasnjena samo v terminoloških zbirkah in terminoloških slovarjih. Silvo Torkar pa je kritičen do v pravopisnem slovarju uveljavljenega načela, naj bodo stanovniška imena in pridevniki izpeljani iz krajevnega imena na napovedljiv način, saj ta vodi prepogosto v konflikt z živo rabo, predvsem pa ne upošteva posebnosti slovenskega imenotvornega procesa.

Če na kratko strnem ta pregled v nekaj zaključnih misli:

Iz prispevkov v monografiji je razviden širok razpon nedorečenosti, a vendar tudi utemeljitev novih konkretnih predlogov. Z optimizmom nas lahko navdaja zlasti dejstvo, da gre v veliko primerih za manjše, a bistvene korekcije obstoječih pravil. Tudi zato so vztrajna prizadevanja avtorjev za iskanje utemeljenih in gradivsko podprtih rešitev, pri katerih je treba upoštevati najširši spekter sodobnih jezikovnih uporabnikov, še toliko bolj dragocena. Vsi, ki se na kakršen koli način ukvarjamo s težavami pravopisja in sodobnega knjižnega oz. standardnega jezika, pa se moramo zavedati, da pravopisna pravila niso dogma oziroma kolektivni zapor, ampak so odraz stopnje zrelosti in organiziranosti naše stroke ali, še bolje: družbe nasploh. Obe urednici upava, da se bodo v tem duhu, v iskanju boljših rešitev tudi pri doslej netematiziranih vprašanjih ta stikanja nadaljevala.

Ob tej priložnosti se vsem sodelujočim, zlasti pa soavtorjem in recenzentoma, prof. dr. Eriki Kržišnik in prof. dr. Vojku Gorjancu, s sourednico Natašo Jakop najlepše zahvaljujeva za sodelovanje, še zlasti pa za pogovore in predloge.