Vrtičkarstvo je nastalo zaradi družbenih, gospodarskih in prostočasnih potreb človeka v mestnem okolju, najprej v industrijskih srednjeevropskih deželah, od koder se je razširilo v vse razvite države sveta. Na območju Ljubljane so bila stihijsko rastoča vrtičkarska območja razporejena po vsem ravninskem delu. Vrhunec v razprostranjenosti so dosegla v devetdesetih letih 20. stoletja. Knjiga je namenjena tako vrtičkarjem kot načrtovalcem mestnega razvoja, pa tudi študentom, politikom in vsem občanom, ki jim ni vseeno za prihodnji prostorski razvoj slovenskega glavnega mesta. Dejstvo je, da so tako rekoč vsa vrtičkarska območja v Mestni občini Ljubljana navezana na zemljišča na vodovarstvenem območju. Zaradi ostankov fitofarmacevtskih sredstev in težkih kovin v prsti ali tleh in pridelani hrani ter onesnaževanja podzemne vode vrtičkarstvo predstavlja tveganje za zdravje ljudi in okolje.

Zaradi spremenjenega, bolj urbanega načina življenja in spremenjene doktrine mestnih oblasti je površina vrtičkov na prehodu iz 20. v 21. stoletje precej nazadovala, še zlasti na lokacijah, namenjenih pozidavi. S tem pričujoča publikacija dobiva tudi zgodovinski pridih. Najnovejša analiza vrtičkarstva v Mestni občini Ljubljana, ki smo jo izvedli na podlagi anketiranja 302 vrtičkarjev, je pokazala, da je opremljenost vrtičkarskih območij precej slaba. Gre za dejavnost starejših in manj premožnih meščanov, ki večinoma živijo v stanovanjskih blokih. Večina vrtičkov je najemnih. Vrtičkarji so s sedanjimi površinami vrtičkov in razmerami za vrtičkarstvo zadovoljni, saj nimajo želje po dodatni širitvi dejavnosti. »Svoje« vrtičke si želijo obdelovati tudi v prihodnje.

Zaradi ostankov fitofarmacevtskih sredstev in težkih kovin v prsti ali tleh in pridelani hrani ter onesnaževanja podzemne vode vrtičkarstvo predstavlja tveganje za zdravje ljudi in okolje. Analiza onesnaženosti prsti ali tal s težkimi kovinami na 100 vzorčnih vrtičkih je na posameznih lokacijah pokazala onesnaženost zlasti s svincem, kadmijem, cinkom in bakrom, kar je v sorazmerju z velikostjo Ljubljane, stopnjo industrializacije in prometnimi obremenitvami. Vrtički so dobro založeni z organsko snovjo ter pogosto pregnojeni s fosforjem, kalijem in magnezijem. Vsebnost težkih kovin v solatnicah je povišana, testirani pridelki pa niso vsebovali ostankov fitofarmacevtskih sredstev. Povišano vsebnost nitratov v pridelkih smo ugotovili samo izjemoma, medtem ko so bile koncentracije nitritov bistveno manjše. Kljub intenzivnosti vrtičkarstva rezultati preskušanj podzemne vode eksplicitnih vplivov vrtičkarstva niso potrdili, to pa pomeni, da so drugi antropogeni vplivi tako intenzivni, da prevladujejo nad vrtičkarskimi.

Osnutek izvedbenega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana iz leta 2008 predvideva, da se bo površina vrtičkarskih območij skrčila za skoraj polovico, a tudi med načrtovanimi vrtički so nekatera, ki ne izpolnjujejo minimalnih lokacijskih standardov. Nekatere lokacije vrtičkov so problematične zlasti zato, ker so v neposredni bližini pomembnejših prometnic in kot takšne predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje vrtičkarjev.

V prihodnje bo treba vrtičkarje bolj sistematično ozaveščati in izobraževati o pravilni in varni rabi gnojil ter fitofarmacevtskih sredstev. Nenazadnje ne smemo prezreti dejstva, da je praktično vse vrtičkarstvo v Mestni občini Ljubljana navezano na zemljišča na vodovarstvenem območju.

Knjiga je namenjena tako vrtičkarjem kot načrtovalcem mestnega razvoja, pa tudi študentom, politikom in vsem občanom, ki jim ni vseeno za prihodnji prostorski razvoj slovenskega glavnega mesta.