Monografija obravnava elektrotehniško terminologijo, pri tem pa pregledno razpravlja tudi o terminologiji sploh. Raziskava je zasnovana dvodelno – prvi del se posveča slovarskemu vidiku, drugi del pa rabi elektrotehniške terminologije v strokovnih besedilih. Na koncu je obravnavana še determinologizacija, tj. pojav prehajanja terminov v splošno leksiko.

Prvi del se osredotoča na prikaz elektrotehniških terminov v slovenskih razlagalnih terminoloških slovarjih glede na zasnovo slovarja, čas izdaje, avtorstvo, medij, makro- in mikrostrukturo, normativnost, tip definicij itd. Ker se termini ne pojavljajo le v terminoloških slovarjih, se krajše poglavje primerjalno ukvarja tudi s prikazom elektrotehniških terminov v enciklopediji, leksikonu in slovarju tujk. Vedno aktualno je tudi vprašanje obravnave terminov v splošnem slovarju, zato so terminološke definicije primerjane tudi z razlagami v splošnem slovarju. Namen primerjave je uzaveščanje razlik med posameznimi priročniki in slovarji, kar je pomembno za avtorje priročnikov in slovarjev, še bolj pa za njihove uporabnike. V drugem delu je bila izdelana besedilna tipologija strokovnih besedil za področje elektrotehnike. Besedilni tipi so združeni v skupine glede na tvorca in naslovnika, namen in okoliščine sporazumevanja. Elektrotehniška strokovna besedila se delijo na znanstvena, strokovna in slovarska. Strokovna besedila se nadalje delijo na splošnostrokovna, didaktičnostrokovna, poljudnostrokovna in praktičnostrokovna. Čeprav je termin načeloma neodvisen od sobesedila, se v besedilih pojavljajo metajezikovna sredstva, ki termin razlagajo ali kako drugače vzpostavljajo zvezo s pojmom. Najpomembnejša so: definicija in razlaga, navajanje sopomenk in tujejezičnega (praviloma angleškega) termina ob slovenskem.