Monografija prinaša celovit opis razvoja steklarstva na slovenskih tleh od prazgodovine do 5. stoletja. V prvem delu predstavlja tipološko in kronološko ovrednotenje rimskodobnega steklenega gradiva z območja današnje Slovenije, v drugem delu pa obravnava dokaze o lokalni proizvodnji stekla v rimski dobi pri nas. Uvodoma je razložena uporabljena terminologija in steklarske tehnike, ki so jih poznali rimski steklarji ter njihov kronološki okvir. Stekleno gradivo je obravnavano v treh večjih skupinah glede na tehniko izdelave: steklo izdelano v kalupu, steklo pihano v kalup in prosto pihano steklo. Deljeno je v deset skupin glede na namen in uporabo in nato v posamezne različice, opredeljene po posebnostih in raznolikosti izdelave. Vsaka različica je kronološko opredeljena glede na zaključene kronološke celote ali (kjer to ni bilo mogoče) glede na primerjave z gradivom izven Slovenije.

Najstarejše stekleno gradivo je poznano iz konca 1. stoletja pr. n. š. Izhaja iz severnoitalskih steklarskih delavnic in so ga k nam uvažali prek Akvileje. Prvi izdelki so bili večinoma luksuzni predmeti, šele razvoj pihanja stekla je v teku 1. stoletja razširil steklene proizvode med vse sloje. Količina steklenega gradiva konec 1. stoletja poraste za več kot 100 % v primerjavi z avgustejsko-tiberijskim obdobjem. Večino izdelkov predstavljajo predmeti za vsakdanjo rabo, t. i. namizno in shrambeno posodje. V 2. in 3. stoletju je število oblik še vedno zelo raznoliko, potrebe po steklenem posodju v nekaterih centrih že pokrivajo tudi domače delavnice (Celeia, Poetovio), v veliki meri pa izdelke še vedno uvažajo, predvsem iz porenskih steklarskih centrov in v manjši meri iz Panonije.

V 4. stoletju je opaziti močan upad uporabe steklenih izdelkov, mnoge oblike izginejo iz uporabe, slabe ekonomske razmere vplivajo tudi na steklarsko industrijo. V 5. stoletju so v uporabi večinoma le še posode namenjene pitju in liturgičnim obredom (steklene svetilke).

Lokalne steklarska proizvodnja je v rimski dobi obstajala od začetka 2. stoletja dalje in trajala, kot kažejo arheološka odkritja v Celju (Celeia) in na Ptuju (Poetovio), skozi vse 3. stoletje. Najobsežnejša odkritja so znana iz Poetovione, kjer so bili dokazi o steklarski proizvodnji odkriti na več mestih (Hajdina, Rabelčja vas, Panorama).

Ostanki šestih steklarskih peči na Hajdini dokazujejo sekundarno proizvodnjo stekla in omogočajo rekonstrukcijo izgleda rimskih steklarskih peči. Ostanki surovega stekla, odpadki pihanja, slabo izdelanih in zavrženih posod ter ostanki topilnikov za steklo so neposreden dokaz delovanja steklopihačev in pihanja stekla. Surovo steklo so, kot kažejo ostanki steklenih ingotov, uvažali iz večjih centrov Sredozemlja. Ptujske steklarske delavnice so delovale v 2. in 3. stoletju.

Knjigo bogatijo čudovite barvne fotografije in risbe steklenih izdelkov iz rimske dobe. Besedilo teče vzporedno v slovenščini in angleščini.