Avtorica v monografiji predstavlja in analizira številne izvirne poglede na epistemologijo znanosti, kjer v prvi vrsti išče odgovor na staro vprašanje »Ali je znanje sploh možno?«. Natančna antropološka evidenca, sociološki uvidi in filozofska argumentacija glavno hipotezo, ki je »manifest odpiranja kreativnih potencialov«, s prepričljivimi analizami predoča v poglavjih »Inkomenzurabilnost«, »Absolutizem vs. Relativizem« in »Idejnost dejstev«. V delu je posebej pomembna analiza Kuhnovega in Feyerabendovega opusa, saj ostaja relativizem teh dveh teoretikov, interpretiran v času t. i. »vojn med znanostmi«, še vedno polje predsodkov in številnih napačnih interpretacij, ki jih avtorica podrobno razdela.

Delo se ukvarja z analizo učinkov sodobnih holističnih teorij znanosti na pojmovanje znanosti in znanstvenega znanja v sodobni sociologiji znanosti. Avtorica pojmuje holizem na več ravneh, na ravni jezika znanstvenih teorij, na epistemološki ravni (Duhem-Quineova teza o celostnosti testiranja hipotez) in semantični ravni (relativnost razlike analitično/sintetično glede na celoto teorij). Ena glavnih posledic holizma je inkomensurabilnost teorij in od tod izhajajoča relativnost hipotez in teorij glede na teoretski, pragmatski ali pomenski kontekst razumevanja ali aplikacije teorij.

Avtorica brani holizem in relativizem pred očitki subjektivizma, poljubnosti, odrekanje spoznanju. Razlikuje med produktivnim in malignim relativizmom, pri čemer prvi podpira znanstveno in tudi siceršnjo kreativnost, drugi pa zaide v pasti subjektivizma in odsotnosti vseh meril znanstvenega napredka. Osrednji del knjige je posvečen eksplikaciji dveh ključnih avtorjev sodobne teorije znanosti, Thomasa Kuhna in Paula Feyerabenda. Avtorica obsežno analizira Kuhnov pojem znanstvene paradigme in inkomeruzabilnosti, vendar razume holizem in relativizem predvsem v Feyerabendovi optiki, torej skozi pojme kontraindukcije, teorijski in metodološki pluralizem (»anything goes«) in nekonsistence. V tej optiki se Feyerabendov holizem kaže predvsem kot odpiranje kreativnih potencialov. Feyerabend predpostavlja kontrastna teoretska merila za primerjavo različnih teorij, opozarja na nevarnost zapiranja teorij v ideološke sisteme in nasprotuje skepticizmu (ker zanj niso vsa pojmovanja enako dobra ali slaba).

V nadaljnjem tekstu avtorica razvija tezo o osvobajajoči vlogi (nemalignega) relativizma. Relativizem naveže na postmoderno misel in zavrača očitke, da relativizem vodi v vsesplošno zniževanje epistemoloških, moralnih in etičnih standardov. Pri tem se distancira od »malignega« relativizma (kot ga najde na primer v Barnes-Bloorovemu »strogemu programu« sociologije znanosti), pri Latourju idr. Opozarja na plodno vlogo relativizma v drugih humanističnih disciplinah, na primer v antropologiji (ozaveščanje in refleksija relativnosti lastnega kulturnega konteksta »opazovalca«). V tej zvezi opozarja na podoben doprinos konstrukcionizma in dekonstrukcionizma k emancipaciji od togih in domnevno miselnih in jezikovnih paradigem. Konkretno pa sprejemanje kreativnega holizma in relativizma pomeni odpiranje vrat raznim oblikam »alogičnega« spoznanja (na primer intuitivnemu spoznanju), prepoznavanje omejenosti človeškega spoznanja in diskontinuitet kot temeljev dinamike spoznavnega procesa in odpiranju vrat humanističnim znanostim, ki niso in morda nikoli ne bodo dosegle kakšne paradigme. »Relativizem« je med drugim tudi nujna posledica tega stanja v humanistiki, vendar pa avtorica tega stanja nima za manko, temveč za plus, ker pomeni začetek neke revolucije, kjer »razum doseže svojo možno realizacijo« le, če se istočasno spozna kot omejen in kot mejni razum. Navedeno delo predstavlja zanimiv in pomemben prispevek k sodobni slovenski teoretski misli, tako v filozofiji kot sociologiji. Odpira nove in sveže poglede na holizem-relativizem, predvsem na holizem-relativizem znanstvenih konceptov in teorij in s tem na razvoj znanosti. Ukinja razliko med internimi in eksternimi gonili znanosti in tako povezuje filozofijo in sociologijo znanosti v skupen teoretski in raziskovalni pristop. Zlasti zanimiva in inovativna (tudi v mednarodnem okviru) je avtoričina teza o relativizmu kot odpiranju posluha za drugačnost, čudenje in kreativne inovacije.

Avtorica sooči argumente, tako za in proti relativizmu, in razvije samostojno interpretacijo tez »anything goes« oz. »vse gre«. Popularna interpretacija v postmodernizmu namreč pravi, da relativizem vzpostavlja diskurz poljubnosti, površnosti, neetičnosti in celo dehumanizacije. Avtorica takšne sklepe ostro zavrača in prikaže, da se je relativizem tipa Feyerabend legitimiziral na mejah spoznavnega, kjer je avtor dokazoval, da je znanost ne-cela in polna paradoksov. Paradoksnost znanosti temelji na vztrajanju paradigme razuma in ujetosti v znanstvene skupnosti, ki so pogosto poljubne in neprofesionalne. Profesionalna iniciacija ima osnovni cilj: zatreti kreativnost in vzpostaviti status quo možnega in verjetnega. Onkraj meja se v znanosti ne posega, če seveda želite ohraniti avtoriteto razuma in izgubljeno veličino Humboldtovega tipa.

Razkrajanje danega in verjetnega s postmoderno seveda prinese končanje velikih zgodb in zmago partikularnih resnic, kar je definitivno problematično. Relativizem, kot ga razume avtorica sama, na novo vzpostavlja celostno polje, ki mu v antropologiji rečemo triada opazovalca-opazovanega-opazovancev, kjer se pomen kontekstualizma ponovno izkristalizira kot edino orodje korektnih interpretacij, ki so po sebi subjektivne in inkomenzurabilne druga z drugo. A skupnost lahko vzpostavi prostor za diskurz prevodov in zavest o pomenu jedrnih terminov, ki so vezani na izvorno teorijo in s tem se ponovno potrdijo Feyerabendovi argumenti, ki so »pluralna metodologija, logična nekonsistenca in princip kontraindukcije. Pluralnost teorij, zlasti alternativnih pogledov in nekonvencionalnih oblik izražanja vzpostavlja polje holizma in protiutež partikularnih interesov, kjer se meje med družbeni podsistemi razkrajajo in se vzpostavljajo po utilitarističnem principu »vse gre«.

Glede na to, da v Sloveniji do sedaj ni bilo tovrstnih sistematskih monografskih analiz holizma/relativizma, bo to delo lahko služilo kot opora v študiju sociologije in filozofije znanosti in v preučevanju družbenih in ideoloških kontekstov znanstvene dejavnosti ter pri boljšem profesionalnem razumevanju družbene in epistemološke vloge humanistike in družboslovja.