Valentin Tratnik oziroma Hribarjev Rajko (1929–2014), kakor sam sebe imenuje v svojih spominih, je bil, kakor nemalo ljudi iz njegove generacije, precej nesrečna, a ves čas agilna in aktivna figura. Tako bralstvo kakor kritika sta zelo cenila prvi dva dela njegovih spominskih zapisov Danes jaz, jutri ti, ki sta v letih 1980 in 1987 v visoki nakladi izšla pri Založbi Borec v Ljubljani. V primerjavi z drugimi pričevanji v slogu »še pomnite, tovariši?« oziroma za našega pisca še ustrezneje rečeno »ali smo se za to borili!?« je bil namreč stvaren, otipljiv, kritičen, izčrpen, nepopustljiv tako do svoje osebe kakor do soborcev in sobork, pozneje sodelavk in sodelavcev in bližnjega družbeno-političnega in siceršnjega, vsakdanjega življenjskega okolja.

Takšen ostane tudi v pričujoči, zadnji knjigi. Tratnik se v svoji tretji knjigi srečuje s slabo izobraženim kadrom na visokih položajih, spoznava ljudi, ki so bili za časa Mussolinija fašisti, med 2. svetovno vojno bodisi skrivači ali dezerterji, potem pa so se veselo priključili h komunistični partiji. Strastni dopisovalec v razna republiška občila si je s svojo kritičnostjo nakopal precej težav, tako da je bil z družino celo pregnan iz tolminskega okolja in se je bil kljub vestnemu službovanju v podjetju Elektro Tolmin primoran prekvalificirati v gostinskega delavca. Težave z lokalnimi veljaki pa se niso nehale in Tratnik se naposled invalidsko upokoji. A miru ne najdejo niti njegovi otroci ...