V trenutku, ko v Gazi ostaja vse manj glasov, ko imajo preživeli glasovi vse manj možnosti, da bi prebili visoke zidove, žice in opazovalne stolpe, v naš jezik in prostor vstopa knjiga z najbolj avtentičnim glasom: s poezijo, pesmimi iz Gaze, zbranimi v knjigi Njihov krik je moj glas. Besedila, ki so jih napisali Hind Džuda, Nima Hasan, Jusuf al Kadra, Ali Abu Hatab, Darin Tatur, Marvan Mahul, Janja Ašur, Hiba Abu Nada, Hajdar al Gazali in Rifat al Arir, nam v izvrstnem prevodu Zarje Vršič približujejo surovo resničnost prič genocida. Skoraj neločljivo s pesmimi se berejo tudi biografije avtorjev in avtoric, ki predstavljajo pretresljivo kontekstualizacijo verzov. Poleg njihovega krika v knjigi beremo še druge glasove: predgovor Ilana Pappeja, izraelskega zgodovinarja in politologa ter direktorja Evropskega centra za palestinske študije, pa tudi obsežnejše uvodno besedilo urednikov Antonia Bocchinfusa, Maria Soldainija in Leonarda Tostija. Knjigo zaključujejo besedila Chrisa Hedgesa, ameriškega pisatelja in novinarja, ki napiše pismo pesniku Rifatu al Arirju, nato predavanje palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa ter beseda prevajalke Zarje Vršič o samem procesu in pomenu prevajanja v slovenski jezik. Vsa spremljevalna besedila kot da odgovarjajo na imperativ iz verzov Rifata al Arirja: »Če moram umreti, / moraš ti preživeti, / da poveš, kaj se mi je zgodilo« (Če moram umreti).

Vabimo vas, da z branjem knjige Njihov krik je moj glas prevzamete odgovornost pripovedovanja in glas ponesete naprej.