Enajsti zvezek Episkopa govori o potem in mejah, ki so venomer tesno povezane – med sabo se dopolnjujejo, si nasprotujejo ali se podpirajo, lahko so vzporedne ali se križajo. Če sledimo poti, prej ali slej pridemo do meje. Včasih poti postanejo meje in nasprotno, drugič meje – ne glede na svojo vlogo zamejevanja – utirajo poti. Lahko rečemo, da so meje in poti v nenehnem dialogu, posrečenost ali neposrečenost dialoga pa pogojuje in gradi kvalitete prostora, po katerem potekajo – vdolbine, ravnine in kopice našega sedanjika, kot tudi oblike spominskih in prihodnjih krajin. V optiki dialoga med mejami in potmi je Goriška prav poseben prostor, zaznamovan s heterogenimi in premikajočimi se podobami krajev, ljudi in stvari, ki tvorijo pomemben del kulturne, gospodarske in politične zgodbe Evrope. Je prostor povezav med regijami, prebivalci, gospodarstvom in kulturo. Med vzhodom in zahodom, kot tudi severom in jugom Evrope. Enostavneje rečeno, opravka imamo z resnično mejepotnim prostorom.

A ko govorimo o zgodovini meja in poti, se večkrat zazdi, da so te zgodovinske črte nekje daleč, da se nas skorajda ne tičejo, da je zgodovina v plasteh preteklih letnic in obdobij varno pospravljena v romane ter arhive kuriozitet, da ne pronica, da so nove poti stvar sedanjega sveta, da meje, ki jih prečimo danes, poganjajo sveži izmisleki. Izkaže se, da se motimo. Ko se je epidemija covida razširila po svetu, so se znane meje utrdile in na novo zarisale staro Evropo. Meja med Gorico in Novo Gorico se je čez noč zopet izrisala jasneje. Ko se je pred par leti požar razplamtel nad visoko planoto Krasa, so meje in poti imperijev začele pronicati skozi razpoke, ki jih ni bilo mogoče dovolj hitro zakrpati. Na dan so planili kriki davno zakopanih šrapnelov, ki so jih sem zanesle vojaške poti. Nekateri so glasno počili, drugi, tisti prazni, ki so v sebi namesto nabojev skrivali zgolj dnevnike, časopise ali slovarje, so samo radovedno pokukali v leto 2024, medtem ko je ogenj besnel po planoti. In potem je prišel dež. Ko je s pogorišča spral saje in pepel, sta se na pobočju Fajtega hriba, med Renčami in Kostanjevico, zahodno od napisa Tito, prikazala prekrižana srp in kladivo. Umetelno postavljen kamnit zid je tiste, ki so lebdeli visoko nad planoto, spomnil na davno pozabljeno prostovoljno delovno akcijo. Na zaljubljene poglede, potna telesa, na vero v prihodnost, zakopano nekje globoko v preteklosti.