Svet predstavlja prvi Descartesov poskus celostne obravnave filozofije narave. Nedokončano besedilo, ki ga je pisal v obdobju od leta 1630 do leta 1633, je izšlo šele po njegovi smrti. Ko je pripravljal njegovo objavo, je namreč izvedel za obsodbo Galileja Galileja, ki je bil »kriv« zagovora gibanja Zemlje. Ker je ravno ta teza predstavljala eno temeljnih premis, ki jo Descartes zagovarja v Svetu, je besedilo pospravil v predal. Besedilo je prvič izšlo leta 1664 z naslovom Svet ali traktat o svetlobi (prvih petnajst poglavij Sveta).

Descartes si v tem delu zada nalogo pojasniti pojav svetlobe na mehanicističen način, tj. na podlagi oblik in gibanje telesc, ki jo konstituirajo. Pri tem se opre na geometrijsko pojmovanje materije oziroma treh elementov (ogenj, zrak, zemlja) ter poda teorijo treh temeljnih zakonov gibanja. V skladu s temi pojmi poda hipotetično razlago nastanka in delovanja temeljnih kozmololoških entitet (nebesa, zvezde, planeti in kometi) in pojavov (težkost in plimovanje) ter nazadnje pojasni naravo in lastnosti svetlobe. Ker je v fizikalnih tezah Descartesovega Sveta pogoste mogoče zaznati obrise poznejših Principov filozofije, je branje Sveta nepogrešljivo za razumevanje razvoja Descartesove filozofije narave.