Knjiga zaobjema študije primerov petih držav članic Evropske unije (EU), ki problematizirajo dostop do informacij pri napotovanju delavcev v gradbenem sektorju. Avtorji so identificirali in analizirali prakse in izzive gradbenih podjetij, ki so vpeta v napotovanje delavcev, bodisi kot podjetja, ki napotujejo, torej opravljajo storitve z napotenimi delavci v drugih državah EU ali kot podjetja, ki so uporabniki tovrstnih storitev. Poglavja v knjigi zapolnjujejo vrzel v razumevanju, kako nadnacionalna podjetja, ki opravljajo storitve z napotenimi delavci, ter podjetja, ki jih uporabljajo, dostopajo do informacij in jih uporabljajo v svoji interakciji z nacionalnimi institucijami, in kako to vpliva na njihovo splošno uspešnost v smislu pravilne uporabe pravil o napotovanju ter varstvo delovnih in socialnih standardov. Študije se osredotočajo na poseben primer gradbenega sektorja kot enega glavnih sektorjev napotovanja, v katerem so dejavna večja podjetja in M-S podjetja ter samozaposleni. Posledično ta sektor pokriva veliko raznolikost "podjetij", kar omogoča stratificirano razumevanje izzivov podjetij, ki opravljajo storitve, in podjetij, ki jih naročijo.